Moja glava je bila okamenela v desno. Nisem je morel premakniti. Pogled mi je obstal zapečaten na goloti kože dveh ljudi. Rdeče luči so se moreče odbijale od njunih svetlikajočih se teles. Fantu, ki je ležal na vrhu punce je roka spolzela nižje od njenega popka. Njen obraz zakopan v rjuhe leopardjega vzorca je pokazal očitne znake užitka. Tudi samemu mi je vzelo sapo, ko sem nekaj začutil v mednožju, a glave nisem pemaknil. »Ah, Adrian!« je zavriščalo dekle pod njim. Kotiček fantovih ustnic se je zmagovalno vzdignil. Nisem razumel. Tako rad bi odmaknil pogled a kaj, ko je bil moj vrat kot zakrnel. Moj vid je bil rahlo megljen, dvojen. Čutil sem vse, a premakniti se je bilo tako prekleto težko. Zmogel sem le zaznavati. Dotike, krepkejše kot bi jih moral. Roke, močnejše, kot bi si jih normalno predstavljal. Kako sem prišel sem? Kaj se je zgodilo? Adrian, tisti črnolasec, ki se je sklanjal nad neznano žensko, jo je zapeljivo poljubil. Poljub je bil kratek in dražljiv. Sem se znašel v porno filmu? Lastnih nočnih morah? Razbiral sem besede iz njegovih usten. »Danes je tvoj srečen dan, kaj?« Zamomljala je nekaj nerazločnega. Vstal je iz postelje in ji ponudil roko. Sprejela jo je. Potegnil jo je na noge in se odpravil proti vratom. Kam gre? Zakaj me pušča tukaj samega? Kaj se dogaja? Preplavila me je bolečina. Za trenutek sem mislil, da bom zakričal, vendar sem iz sebe lahko spravil samo kratek ton obupa. »Tobias,« reče Adrianov glas silhueti, ki je postopala pred vrati. »Kje je?« Oseba v črnem, manjše rasti je skomignila z rameni. »Najvrjetneje še vedno odspodaj. Če bi se samo premaknil z mesta, bi mi Mike sporočil,« pove, ne da bi spraševal o kom je govora. Odspodaj? Mike? »Tako je torej ime Hottieguardu!« zacvili ženska in se presenečeno nasmehne Adrianovemu zgoraj brez obličju. »Hottieguard svoje delo jemlje vse preveč resno,« pove redkolasi moški po imenu Tobias in se ob prvi besedi popači. »WalkieTalkie je uporabna stvar, ampak Mike jo uporablja veliko preveč. Kar čudim se, da je zadnjih dvajset minut tako tiho,« skomigne z rameni in rjavolaska se temu nasmehne, kot bi prvič slišala zares dobro šalo, ter se trdneje oprime mišičaste roke njene današnje stranke. »Preveri,« reče Adrianov glas. »Jaz grem v privatno sobo.« Tobias prikima. Adrian se še enkrat ozre. Pogleda mi naravnost v oči in ne razumem, zakaj ne stori ničesar. Njegove oči vrtajo luknjo skozi moje. Vidim njegov dvom, njegov strah, njegovo poželenje, ki prevlada. Zapre vrata. »Ni te videl,« mi nekaj zašepeta v uho. »Sva v pretemnem koncu sobe. Kvečjemu je videti le najina obrisa,« nadaljuje moški glas. »Najina obrisa. Se ti to ne zdi… Romantično,« cinično vpraša. Še enkrat me močno zbode v mojem rektalem predelu. Kdo je ta človek? Kaj želi od mene? »Kmalu bodo ugotovili, da te ni. Opraviva že, ja?« Oh moj Bog. Ne. Ne! Utrinki so se postopno vračali v mojo zavest. St. Pauli.
Polagoma sem začel dojemati, ko sem počasi pridobival nazaj svojo prisebnost. »Adrian,« sem rekel skorajda brez glasu, ko sem ga skušal priklicati nazaj. Bilo je popolnoma brezsmiselno dejanje. Človek nad mano se je glasno nasmehnil. Grobe dlani so se dotaknile mojih piščali. Gole kože. Zavedel sem se, da na sebi nimam hlač. Niti spodnjic. Skušal sem obrniti oči, da bi lahko videl kaj se dogaja. Mož nad mano je vzdignil eno mojih nog in jo položil na njegovo ramo. Druga je mrtvo ležala ob njegovem stegnu. Napel sem vse sile, da bi jo odmaknil, vendar preprosto ni šlo. Bil je pred mano, na kolenih. Nisem ga videl v obraz. »Taki kot si ti ne bi smeli zahajati v kraj kot je ta,« mi je rekel grob glas. Prijel je še za drugo mojih otopelih nog in jo postavil na svojo prosto ramo. Šele takrat sem se zavedel kaj se dogaja. Moja notranjost je podivjala. Moral bi nekaj storiti, a kaj, ko sem bil popolnoma nepremičen. Nesposoben kakršnega koli giba. Sklonil se je in poljubil kraj, kjer se je moje lice spajalo z ustnjicami. Trznil sem. Moči so se počasi vračale v moje telo. Prepočasi. »Dobrodošel v St.Pauliju,« je zašepetal in nagnil svoje telo. Skoraj me je prelamljal na pol. Nemoč mi je v oči izvabila solze. Misli sem imel še vedno zmedene, čeprav sem dojemal dogajanje okrog sebe. »Naj ti pokažem kako…« Med nogami sem začutil nekaj trdega, nekaj… »…superzvezda stopi….« Nekaj kar se je namestilo med moje noge in počasi pritisnilo naprej. »…po grešni ulici,« Vame je bil neusmiljeno poslan sunek. Počutim se, kot bi me pretrgalo na polovico. Šok in bolečina sta bila močnejša od nečesa kar je krožilo po mojem telesu in me puščalo negibnega. Tiho sem zakričal. »Ne. Boli. Ne!« mi je uspelo rotiti. A bitje nad mano se je le vzdignilo in vame porinilo s še več prevlade. Zakričal sem in se ustrašil lastnega zvoka, ki sem ga izustil. Pokril mi je usta. Kričal sem v njegovo dlan. Dominantno je vame tlačil svojo erekcijo z vsem kar ima in premore. Na slepo srečo gnani vbodi v moje telo so z vsakim nadalnjim potiskom trgali mojo notranjost. Moj trup je neprostovoljno trzalo z njegovim. Na mojo ključnico pade kaplja njegovega potu. Prostor napolnijo zvoki ploskanja kože eno ob drugo. Moj jok postaja poln agonije. Zaslišim lepek, moker zvok. Vseeno mu je. Potiska močneje, hitreje. Počutim se ponižano, kot še nikoli v življenju. Njegovi vzdihi so živalski. »Ne,« mi je občasno ušlo med vpitji, ki niso imeli pomena ali oblike. Njegove ustnice so se spojile z mojimi v nalogi, da bi me utišale. Prednji zobje so zadeli ob mojo dlesen. Kri se je zmešala z okusom po njegovem potu in alkoholu. Zastokam v njegov jezik, ki neutrudljivo lovi mojega. Njegovo telo postane togo. V njegovih ohlapnejših gibih se zavem, da mu prihaja. Zdi se mi, da lahko skoraj čutim kako mu nekje globoko v meni oteka njegov ud. Utripajočo rektalgijo preplavi nekaj lepljivega. Peče me. Boli. Stopnja bolečine je nepopisna. Z glasnim kruljenjem potegne z mene in se umakne. Moje noge mrtvo padejo na trda tla. Zvije me v trebuhu in zastane mi dih. Krčevito zajočem v umazan tepih. Slišim metalen zvok, ki najvrjetneje prihaja od njegovega pasu. Kmalu za tem vidim njegove čevlje. Črni so, usnjeni. Brcne me. Najprej v trebuh. Postane mi slabo. Nato v prsni koš, zaradi česa zakašljam. Hlastam za zrakom. Nato še v obraz. Odkoraka do izhoda in pritisne na sikalo. Tema. Popolna tema. Za tem odide in zaloputne vrata. Šele v tem trenutku zaslišim glasno glasbo, ki prihaja s spodnjega nadstropja. Zvijem se v zaroden položaj, kar povzroči še en boleč krč. Hlipaje se dušim, ne da bi vedel kaj naj storim. Bolj kot je čas mineval, bolj sem lahko premikal svoje okončine, bolj sem jih čutil. Bolj je tudi bolelo. Prav rad bi izgubil zavest in nekaj dragocenih trenutkov preživel v brezvedju. Ampak ne. Sekunde so minevale in z vsako je postajala tesnoba močnejša. Strah večji. V nekem trenutku sem se zavedel, da ni važno koliko smrti bi lahko umrl – tega ne bi nikoli pozabil. Minilo je precej časa. Vsaj za moje pojme. Končno me je zvok vrat prisilil, da sem se premaknil; v prestrašenosti, da se je človek, ki se me je prilastil, vrnil z novim namenom. Še bolj bolnimi mislimi.
»Gabriel?« sem glasno zaslišal svoje ime. Tako zelo znan zven, da sem v njem lahko brez problema zaznal tisto trohico strahu, ki se je iz trenutka v trenutek večala. Vedel je, da sem tu, čutil njegovo prisotnost. Bolečino je postopoma preplavljala otopelost. »Gabriel?« tokrat z odločnejšim zvokom. Nato zvok stopal. Nikakor ne njegove stopinje. Vem kako on stopa. To ni bil on. »Ne. Ne sputi ga naprej, ne sputi ga,« sem zaslišal svoj hripav glas. A koraki so se prebliževali. Še vedno niso bili njegovi. »Tobias? Tobias je tam?« Vedel sem, da nekdo stoji nad mano. Vedel sem tudi, da to ni edini človek, kateremu bi sedaj pustil v svojo bližino. Bil sem v novem navalu solza nemoči. Obrniti se nisem mogel. »Tobias!« Slišal sem tih Adrianov glas. Nato se je končno začel približevati tudi sam. »Ne, ne hodi sem,« je odločno dejal Tobias. Nisem mogel razmišljati. Vse je bilo megleno. Ampak drugače, kot prej, na začetku. »Tobias?! Tobias kaj je…?« Vse je počasi bledelo. Ampak prav je bilo tako. Saj je z mano on. Sedaj lahko zaspim. Sedaj lahko odidem. Za nekaj časa, ali pa za vedno. Ni važno. Sedaj je tu Adrian. Nastala je smrtna tišina in mislil sem že, da je konec. Da sem že odtaval. Ampak zbudil me je tih krik. Tako podoben mojim poprej. »Adrian!« sem zaslišal Tobiasov glas. »Spusti me! SPUSTI ME!« Nato krik bolečine s Tobiasovega grla. Skozi usta sem vdihoval zrak, vseeno skorajda zavohal njegov vonj, med železnim okusom lastne krvi. Njegova roka je bila nekaj centimetrov od moje rame. Čutil sem jo, čeprav se me ni dotaknila. Bal se me je dotakniti. Jaz sem se bal njegovega dotika. Udarci kolen ob tla. Splazil se je na drugo stran. Končno sem lahko videl njegov obraz. Nisem si mu drznil pogledati naravnost v oči, ampak vedel sem, da je objokan. On ne joče. Ustnice so se mu tresle. Ni vedel, kaj naj bi rekel. »Kaj so ti storili,« je prišlo iznenada, tako zelo tiho, tako zelo zlomljeno. Trudil sem se. »Proč,« sem šepnil upajoč, da me razume, saj za kaj več nisem zmogel nabrati moči. Obupano je zahlipal, se v nuji ozrl okoli. Nekaj iskal. Zazrl se je v tla pod mano. Njegove hlače so bile umazane, mokre. »Ne,« je dahnil. Bila je skoraj tema, edina svetloba ki je prihajala v prostor je vstopala skozi na stežaj odprta vrata. Lahko sem videl njegov obraz, on pa mojega bolj težko. Ko so se luči v spodnjem nadstropju zavrtele in malce močneje osvetlile prostor, mu je zastal dih. Misilm, da je šele takrat videl, da sem skoraj nag. »Ne,« je odkimal, zajokal. V hitrem gibu je s sebe potegnil svojo preveliko majico in z njo pokril spodnji del mojega telesa. Nato sem začutil njegov dotik. Njegova roka je nikoli tako nežno prijela za mojo. »Vredu bo,« je rekel, medtem, ko je njegov ton izdajal, da ga je strah. Z drugo roko se je obotavljal. Zmedeno me je hotel prijeti, objeti, vendar ga je bilo strah, da bi mi s tem povzročil le še večji bol. Tresel se je. Zopet je bil tiho. Njegov pogled je preučeval moje obrazne poteze. Zakašljal sem in glasno zahlipal. »Pšš,« je zašepetal in njegova prosta roka je našla prostor na mojem licu, ter ga skrbno pobožala.. Čeprav so bili njegovi prsti mrzli, so na obrazu puščali pekoče sledi. Sklonil je glavo, da bi me bolje videl. Še vedno se je tresel skorajda bolj kot jaz sam. »Gabriel? Vredu bo miška. Boš videl. Vse bo ok. Me slišiš?« Hotel sem prikimati. Mogoče mi je uspelo. »Gabi? Prosim te. Prosim, poglej me.« Zenice so mi končno zapustile praznino in pogledale v par oči rjavega odtenka. Bile so temne, me opazovale s pogledom, ki je čutil mojo bolečino. »Ok bo. Ok bo,« je prikimal in rahlo pritisnil palec ob mojo ličnico pod modrico mojega očesa. Njegova prisotnost je bila pomirjujoča. »Vredu bo,« si ni nehal ponavljati. Močneje je stisnil mojo roko, medtem ko je še vedno božal moj obraz. Zmedeno se je nekoliko povzdignil in pogledal okoli sebe. »Vzdignil te bom, prav?« je vprašal, kot bi pričakoval odgovor, ki mu ga nisem mogel dati. Rahlo je podprl mojo glavo in pod njo položil svojo roko. Drugo je previdno spolzel pod moja kolena in karseda varno vstal. Ušel mi je zvok pritožbe in bolečine. Njegov prijem je bil varen, tega sem se zavedal, a možgani so rotili, naj nekaj storim, karkoli, da se znebim njegovih rok na mojih golih stegnih. Naredil je tistih nekaj korakov do postelje in me previdno položil nanjo. Bila je zadnja stvar, ki bi se jo hotel dotakniti. Raje bi bil še vedno na prahu polnem tepihu, kot na postelji, v kateri je ravno on spal že s tolikimi lahkoživkami. Zoped sem svoja kolena zvil k sebi. V desnem stegnu sem začutil boleč krč, ki me je prisilil, da sem zacvilil. Bilo mi je vsega dovolj. Želel sem si izginiti z obličja zemlje, a sem si premislil takoj ko sem slišal Adrianov obupan glas. »Oprosti mi. Tako sem neumen. Moj Bog, zakaj sem te sploh pripeljal sem? Moj Bog,« Živčno je popravil blago svoje majice, ki je skorajda spolzelo z mene. Rjuha pod mano še nekaj trenutkov nazaj ni bila prepojena. Na njegovem trebuhu sem zasledil živordeč madež. To je bila prelomnica. To me je zlomilo. Moj jok je začel postajati glasnejši, nisem več zdržal. Krvavel sem. Adrian je postal še bol histeričen kot poprej. Zoped je stisnil mojo roko. »Ne joči. Pšš. Prosim te. Ok bo. Ok, me slišiš? Oprosti. Oprosti.« »Proč…« Hotel sem proč. Proč od vsega in vseh. »Prva pomoč bo kmalu tu,« je nekdo prihitel v sobo. Stresel sem se v njegovi prisotnosti. »Ok bo. Vse bo ok,« je bolj sebe kot pa mene prepričeval črnolasec nad mano, ne da bi se zmenil na obvestilo, ki ga je prejel. »Boli,« mi je končno uspelo stisniti skozi zobe. Vlegel se je poleg mene in svoje prste prepletel z mojimi. »Katera pošast si je drznila… Gabi, oprosti mi. Oprosti…« Svoje čelo je naslonil ob moje in drugo roko previdno položil na moj hrbet. Nalahno me je potegnil k sebi. Poljubil je moje lice. Natanko na mestu, kjer ga je prej tisti izmeček. Svojih ustnic ni umaknil. Hotel sem ga opozoriti, da je tam umazanija. Da se mora odmakniti. Da sem CEL umazan. Spraševal sem se, kako se me lahko sploh še dotika. Njegova usta so se na moji koži raztegnila. Čutil sem njegove zobe na mojem licu in njegov krčevit jok. Njegove solze so se zmešale z mojimi. Roko na mojem hrbtu je ovil okrog ramen in se jih oprijel malce trdneje. V šepetu se je vedno znova opravičeval. »Ne Adi…« sem končno le našel svoj glas. »Adi,« sem znova zašepetal njegov vzdevek v večji želji po njegovi bližini in besedah tolažbe. »Ne boj se. Tu sem. Nič ti ne more več. Pšš. Prosim te ne joči. Prosim. Res mi je žal.« Poskušal sem se pomiriti, zanj, vendar mi ni uspevalo. Bolelo je, moral sem spraviti s sebe. »Nič ti ne more več. Prisežem, da ti nikoli več ne bo prišel blizu. Prisežem ti. Žal mi je. Mi boš lahko kdaj odpustil?« je znova poljubil moje lice. »Prosim te Gabi. Ne joči več. Prosim. Nikar. V redu bo. Boš videl.« Zaprl sem oči. Za trenutek sem mu verjel. Nato sem začutil njegove ustnice na mojih. Čisto droben dotik. Ločeval sem se od svoje zavesti. »Rad te imam,« je zašepetal, preden je moj svet zajela tema.
