za BaleyBrunette
http://www.youtube.com/watch?v=vWbFUAKOUyw
Gledam v odsev.
“Kaj me tako bolano gledaš nazaj?”
Prisežem, ogledalo laže.
Jaz že ne izgledam tako.
Jaz že ne bi tako gledala.
V sobi je poltema.
Le nekaj sončnih žarkov lahko uide skozi zaprte okenjske police.
Vampir sem. Haha. Hahaha.
In se spet zarežim.
Itak ni slišat.
Muska je preveč naglas.
„Jaz poznam tebe.“
Glavo nagnem za nekaj stopin v desno in se s konico prsta dotaknem svojega nosu na zrcalu.
Me tako vidijo ljudje okoli mene?
Le kaj si mislijo?
„In ti poznaš... Mene...?“ Kazalec narahlo pritisnem ob svoj nos.
Haha.
Roko stisnem v pest. Trdno pest.
Udarim.
Poči.
Razleti se.
Moja dvojnica izgine.
Itak ne slišijo. Muska je preveč naglas.
Steklo se mi zarije v členke.
Ne čutim ga.
Ozrem se proti vratom.
Kljuka se brezsmiselno pomika gor in dol.
Brez najmanjšega uspeha.
“Grd” pravi en glas v glavi.
„Neumen,“ zakriči drugi.
„Neveden.“ Ženski glas.
„“Nesposoben.“
„Zabit.“
„Debel.“
„Suh.“
„Ubog.“
„Reven.“
„Gej.“
„Budalo.“
“Azijec.”
“Črnc.”
Ne, ne kričijo za mano.
Kričijo na vsakem koraku.
Tisočim osebam.
Obtožbe obtožbe, obtožbe.
Strah me jih je.
Vidim kaj naredijo iz ljudi.
Ne maram jih.
Mene so tudi že doletele.
Preziram jih.
Vidim kaj so naredile MENI.
Ubila bi jih.
Izbrisala iz slovarja.
Izbrisala vsako sled.
To je moj življenjski cilj.
Sovražim jih.
Iz najlobjega dna, kotička mojega srca.
So najhujše kar na svetu dogaja.
Nič ne bo izboljšalo tega sveta.
Pejd CNN gledat, boš videl, da imam prav.
Samomor tam.
Samomor tukaj.
Kot v tretji osebi se vidim smejati na tleh moje sobe, skozi glasno glasbo.
Zvočniki kričijo.
„…And you can cry all you want to
I don't care how much
You'll invest yourself in me…”
Zakaj jokati?
Ne pomaga.
Niti malo.
Potrebujem spremembo.
Kaj pa govorim?
Za ta korak sem preveč nesamozavestna.
Prestrašena.
Vidite?
Sama sebe obtožujem.
Kam gre svet?
Sedaj, sama pri sebi se lahko odprem, kajne?
Ko ni nobenega da bi me obtoževal.
Tukaj sem lahko kar sem.
Kar sem postala.
Kar nikoli ne bom nehala biti.
„And you can't keep my brother
And you won't fuck my friends
And we're not working out
We're not working out
This time I mean it
Never mind the times I've seen it
Never again
Never
Never again”
Ne.
Nedam tistega kar mi je preostalo.
Tistega kar me razume.
Tistega, kar me je naredilo.
Izoblikovalo.
Še vedno se smejem?
Večji kos ogledala na tleh odseva moje mokro oko.
Poleg njega pokrovček.
Poleg njega škatlija.
Poleg njega capsule.
‚Daj požri še enega’ mi pravi.
In se smeje.
Skoraj glasneje od mene.
„Zdi se mi da sva že dve.“
Mi reče obraz v največjem kosu zrcala na tleh.
Kljuka še vedno poskakuje gor in dol.
Roka še bolj krvavi kot prej.
„Dragica, to ogledalo je premajhno za obe.“
Z zadnjim požirkom ruma v seklenici poplaknem še tri tablete.
“Pa pridi me obtoževati zdaj, če si upaš,”
pomislim in se uležem med črepinje z zadovolnim nasmeškom.
