Holding onto the cracks in our foundation.

Mrzle prstne konice v hladnih, začetnih dneh zime pogreje topla oddeja.

Lažno upanje je samopotešitev dvoma v zavajanje.

Nohti se obarvajo modro.

Spoznanje.

Lunino obličje.

For the whole night, the moon will hide the two uf us.

Strmel je vanj. Bil je popolnoma nag. Razgaljena koža blede polti se je prelivala z barvo odseva modrih valov, ki so v odbijanju lunine svetlobe delali enakomerne premike po njegovem telesu. Na obrazu, očiščenem kakršnega koli ličila, mu je kraljevala rdečica. Pot rožnatega pigmenta je obarvala najprej njegove ličnice, nato pa tudi konice njegovih ušes. Nemogoče je bilo umakniti pogled. Premisli, ali bi ga moral vprašati, če mu je neprijetno. Odloči se za tišino. Naj ga še enkrat sooči z dejstvom kočljive situacije? Brada slečenega fanta se pomakne navzdol v rahlo prikimanje. V odgovor na nezastavljeno vprašanje. Pritrditev. Srce mu je podivjalo. Kapaciteta pljuč je upadala. Misli so zbežale.


This road turns in - to paradise.

Prsti so odkrivali njegov obraz. Niso prvič drseli po njemu enakem licu svojega poznanca. Prvič so drseli po od potu orošenem temenu njegovega ljubimca. Prstne konice so ulovile par priprtih ustnic in jih rahlo pobožale. Drug, enak par usten ošini prvega s takšnim vdanim čustvom, da lastniku zastane dih. Oči si izmenjujejo naklonjenost, besede niso potrebne. Desnica tistega na vrhu, kot pero počiva na stegnu noge drugega, ki je naslonjena na njegovo ramo in pogladi mlečnat ten. Levica lahko, kot sramežljivo dekle drži fanta za ramo pri prvem plesu, leži nad polovico zadnjice fanta pod njim in privzdiguje ozke boke. Treseta se. Zaradi afekcije. Afektacije. Kot bi se znašla v afeliju. Zakrinkana v neskončni temi, tako daleč stran od nevarnih žarkov vsakdanjega sonca.


A whole night will rise, prodigy.

Zgodilo se je. Čudovit čuječ čudež. Predrl je vanj. Nežno se je nagnil. Malce privzdignil, previdno potisnil. Njuni čeli sta se stikali. Glava zgornjega je kmalu omahnila na žimnico. V bobniču je zaznal ječaje. Prenehal je, se hotel umakniti. Roke, ki so plosko počivale malo nižje od njegovega vratu, so ga stisline močneje. K sebi. Ni bila le gesta. Bila je odobritev. Potrditev mirakla v tej zakrinkani in oddaljeni noči.


We'll go from town above the heaven.

Prenehal se je upirati in občutil. Nedolžnost ni izginila. Kvečjemu je naraščala. Z vsakim plitvim vdihom je v pljučih začutil perfekcijo ternutka. Počutil se je neminljivo. V takem stanju blaženosti, da se mu je zdelo, da sanja. Privzdignil je glavo, pozoren, da se v delu kjer sta se komajda spajala ni preveč premaknil. Pogledal mu je v oči. Zrl vanje. Svoj lasten odsev ogledala. Njegova sloza polna zrkla. Kot bi prevladala breztežnost.


I still don't know how in this insanity…

Skupaj sta se premaknila eden proti drugemu. Kot bi se v enakem momentu zavedla, da med njima ni mogoč prostor. Izgubila sta se v smislu. Ponovno. Poljubita se in se zapolnita. Spet eno. Po dolgih letih spet združena. Preko vseh meja, katerih nobena ni bila tako močna, da bi uspela vsaj oskruniti njuno vez. Z vsakio ločnico sta popila več upanja. Ob vsakem premiku postala bolj usklajena. Tiho stokala. V užitku bolečine. V bolečini užitka.


…the universe united us.

Takrat se je ena od drhtečih oseb spomnila, delikatnega, za njegov intelekt napačno podanega dejstva. Izmišljene prepovedi morale. Dve stvari sta neomejeni; vesolje in človeška neumnost. Je njegova neumnost presegla vse meje vesolja, ki ju je združilo? Nekaj kar se občuti v taki meri in tako intenzivno? Nikakor. Zaverovano in koncentrirano, dotika, vendar skoraj ne čuti. Kot bi bila tudi brez najmanjšega pritiska inegrirana ob drug drugega. Njuna telesna temperatura, enaka.


I still don't know how oneself, in the clowd of melodies…

Nesrečna zareza. Ponovna. Deset rdečih ran. Kri po bicepsih. Hitrejši ritem. Trkanje. Škripanje. Močnejše pritožbe vzmetnice. Glasnejši glas. Odločnejši premiki. Neustavljivi vzdihi v iskanju po odrešitvi. Glasba. Melodija. Zunanje slišna polifonija, v njuni glavi pa večglasje z eno poudarjeno melodijo, ki so ji drugi glasovi zgolj harmonična spremljava. Slišita le en drugega. Njuno hitro utripajoče srce. Zvok kože na koži. Presenečen zven enega od globokih vdihov.


…chooses the right notes for you.

Tihi kriki. Presežek tišine. Ljubezenska izpoved. Prva prošnja. Rotenje po hitrejšem doseganju pričakovanega. Prsti v razpuščenih laseh in nov slan potoček ob zunanjih kotičkih trdno zatisnjenih oči, ki so se trudile gledati v bitje nad njim. Počasnejše, močnejše, ohlapnejše trenje in za konec še zadnji postanek v tujem telesu. Poslednji rahel stisk roké. Tihi ječljaji utišani z nikoli enakimi poljubi. Risanje violinskega ključa z jeziki ob potno telo.


but I catch the most beauteous of words and tailor them for you.

»Hej… Svet se je zate ustavil. Tu, v mojih rokah.« Dotikanje. Potreben kontakt blagega razvajanja. Nerazložljiva krivulja smehljaja. »Za en dan... Za eno noč... Za en trenutek v katerem se smeješ.« Pljusk valov ob stebre, ki so držali razkošno začasno prebivališče. »Prelamljava čas; proti vsakem zakonu.« Kimanje. »Skupaj sestravjlava najine črepinje.« »Kot Yin in Yang.«Trden, varen objem. »Za vedno ti in jaz?« »Za vedno zdaj.«