Crrystal Chandeliers.

V velikem prostoru se je odprla luč nad kristalnim lestencem, ki je visel nizko pod stropom. Lestenec je bil star. Nihče ni vedel njegove prave starosti ali izvora. Tam kjer se je povezoval z zidom je omet odstopal. Mogočni kristali so čarobno zanihali. Ni ga bilo človeka, ki je vedel kaj je povzročilo vibracije. Najmanjši od kristalčkov so udarjali eden ob drugega in ustvarjali sladko - grenko izzvanjujočo simfonijo. V dvorano je stopila oseba visoke postave. Krhko telo je svoje noge premikalo proti središču hale, Koraki so komaj oplazili tla. Blede dlani so oslabelo mahale izzda preohlapnih rokavov sive spletene volnene majice. Material je dodatno dražil rdečico na skritih notranjih straneh komolcev. Očesne zenice so bile razmazane - kot bi se rumenjak razlil po trdnem beljaku ob kuhanju jutranjega zajtrka. Piš vetra je uhajal skozi line gotsko oblikovanih oken in z žvižganjem ustvarjal dodatno sozvočje. Črnolasa podoba je obstala natanko pod lestencem. Glava se mu je zavrtela v polkrogu in z pogledom ostala na brezbarvnih kristalčkih, ki so se še vedno prerivali in ustvarjali melodijo. Nohti desne roke so popraskali modric polno nasprotno podlaket do te mere, da so rane začele krvaveti. Znamka hlač je bila nepomembna, ko se je jeans srečal z marmornatimi tlemi. Vidik se je pretrgal s stropa in se spogledal z praom dugih oči. Oči, ki so tako kot njegove izgubljale življenje. Nekoč sta oba para nosila lesk, sedaj pa zbledevata kot barve fresk okoli njega. Fanta je stisnilo v prsih, skoraj nevidna šarenica se je skrila za priprte veke. Glava se je začela pomikati v nedoločljivem ritmu v vse razpoložljive smeri. Kot bi se mu v glavi vrtela glasba, ki jo sliši samo on sam. Nasmehnil se je ob občutku vrenja krvi v svojem telesu. Kaj počne tukaj? Česa, kaj potrebuje, da bi mu tukaj lahko nudili? »Ti…« je zašepetal. Njegov glas je bil miren.

Zazdelo se je, kot bi za trenutek bele kamnite oči švignile proti njemu.

Sleepwalker.

V veliki sobi vlada skoraj popolna tema. Poleg ogromne okrogle postelje stoji velika nočna omarica. Na njej počiva digitalna ura, na kateri rdeče številke kažejo na zgodnjo jutranjo uro. Poleg nje je še ena, ročna ura. Njeni kazalci se enakomerno gibljejo okrog zlatih črk, ki kažejo na prestižno znamko. Nekoliko bližje dosegu rok človeka, ki bi morebiti počival na ležišču, se nahaja napol prazna bela tuba. Iz njene nezaprte odprtine, se je v noči izteklo nekaj prozorne snovi. Na leseni omarici na drugi strani postelje se nahaja par srebrnih verig, dva prstana, nekaj črnih zapestnic s kovicami in dalinjski upravljalnik. Preostali prostor zaseda velika črna torba. V njo spolzi roka. Dolgi prsti se oprimejo majhne rjave stekleničke z belim pokrovčkom in jo počasi izvlečejo. Suhljati prsti druge roke previdno odvrtijo, kot je za novo kupljena zdravila običajno, močno zatisnjen pokrov in v dlan stresejo nekaj podolgovatega. Ko je dence v naslednjih sekundah že napol zaprto, ga kazalec in palec ponovno odvrtita v drugo smer. V roko pade še ena kapsula. Steklenička se kmalu spet trdno zatisne in vrne, kjer je bila poprej – na varno mesto na dnu velike torbe. Dlan se nagne višje, proti obrazu in se sreča s polnimi ustnicami. Glava se nahitro premakne nazaj. Fant zaužije kapsule. Na grlu se poleg adamovega jabolka pojavi še ena izboklinica, ki pa izgine tako hitro, kot je prišla. Desnica postoji na mestu, kjer se na preveliki sivi majici, ki jo krasi podpis, iz katerega se da razbrati samo začetno črko K, nahaja trebuh. Roka ponovno seže proti omarici. Tokrat zagrabi za daljinec in ga usmeri proti televeiziji ter pritisne veliko rdečo tipko na vrhu črne plastike. Mož, za katerem je stal zemljevid in nekaj animiranih nevihtnih oblakov izgine z zaslona.


Fant se odrine od postelje in negotovo vstane. Kot da ne bi zaznala vsaj manjšega občutka izgube pritiska, žimnica ostane, kot poprej, skorajda ravna. Bosa stopala naredijo nekaj kratkih kroakov proti drugi strani sobe, se pa hitro ustavijo, ko začutijo nekaj ostrega. Fantu uide krik, kateremu sledi tiho preklinjanje. Ne da bi pogledal na kaj je stopil se hitro obrne in pogleda proti postelji. Kup oddeje se malo premakne, nato pa v celih desetih sekundah ne naredi niti giba več. Fant se poprime za čelo in si seže skozi dolgo črno grivo, ter zavzdihne. Že za povprečnega človeka preširoki dolgi rokavi mu ob spustu roke prekrijejo konice prstov. Skloni se in poprime za stvar, na katero je stopil. Brezizrazno ugotovi, da je to le pokrovček tube. Odloži ga na svojo nočno omarico in se vnovič kratkih korakov začenja približevati steklenim oknom. Ne hodi ničkaj bolj postrani in pijano, kot je hodil pred tem, ko je stopil na zamašek. Njegovi ostri robovi se namreč nikakor ne morajo primerjati z bolečino prejšnje noči. Primaja se do druge strani sobe in ob mrzlo steklo nasloni svojo dlan. Ob kontaktu s šipo se njegovo telo zmrazi. Blago rokava pomane ob kožo svojega ozkega stegna preko majcneih brbončic, ki kmalu zatem izginejo. V prostoru je malce hladno, vsaj za njegove pojme. Gleda v srebrno nebo, posuto z oblaki temnejše sive barve. Dan je že v zgodnjih urah turoben ter zavit v črnino. Iz neba pada dež. Črnolasec ga gleda, kako se počasi spreminja v majhne oblike belih kristalov. Snežinke si utrujeno utirjajo pot do tal, kjer jih prijetno presenečeni pričakajo redki, naključni mimojedoči, ki hitijo svojim ranim urnikom naproti. Majhne črne pikice so postale večje, ko so iztopale iz različnih stavb in blokov, odpirajoč svoje dežnike. Ne traja dolgo, da siva, betonska tla postanejo posuta s tanko plastjo snega. Prvi sneg letošnjega leta. Njegova dlan prhko poboža nasprotno nadlaket. Hladno je. Pod čokoladnim odtenkom priprtih oči se vlečeta dve dolgi vijolični pegi. Krvavo obrobljene beloočnice obdaja prodorna, črna, le malo razmazana, vodoodporna maskara. Fant vase tresoče vdihne zrak in ga podobno tudi izpusti nazaj iz telesa. V daljavi se sliši tiho tuljenje siren, nekje v pristranstvu tihega mesta se vidijo modre utripajoče luči.

Presenečeno ga ponovno strese mrzlica, ko se okrog njegovih ramen in prsi ovije par rok. Rama mu postane težka, ko se nanjo nasloni glava in v vrat ga zaradi kontakta z licem druge osebe prijetno zazebe. »Že pokonci, ali še vedno pokonci?« Na licu mu mehak poljub pustita ledeni ustnici. Ne odgovori na zastavljeno vprašanje. Roke ga stisnejo trdneje k sebi in fant na svojem hrbtu začuti globok vdih prsnega koša osebe za njim. Njegove veke so težke, počuti se utrujenega kot še nikoli. »Sneg,« zašepeta. Oseba za njim ju v počasnem ritmu začne zibati v polkrogih; levo in desno, pa nazaj levo in zoped desno. Komaj vidno premikanje. »Sneg,« mu pritrdi in mu pritisne ponoven poljub, tokrat na vrat. Črnolasec svojo glavo nasloni na ono, ki počiva na njegovi rami in zatisne oči. Prepusti se lahnemu zibanju in tihem mrmranju nežnih tonov, ki iz grla uhajajo človeku, ki ga prižema k sebi. V veličini mesta začnejo trobiti avtomobili. Razvijajo se vedno glasnejši kriki, ki se odmevajo po dolgih ulicah. Morda mine nekaj sekund. Morda nekaj minut. Nato nekaj glasno poči. Fant se strese in prestrašeno odpre oči. Zibanje preneha, dotik rok popusti in melodija se prekine. Oseba stopi bližje in se postavi med njega in veličino popolnoma brezmadežnega stekla. Fant se boječih oči zazre v par drugih, zrcalno enakih njegovim. Prsti, ničkaj daljši ali krajši od njegovih, previdno poprimejo za njegovo lice. Najprej po njem polzijo le blazinice, kasneje je celotno ujeto v mrzlo dlan. Sledi še več krikov, še več siren. Še več luči. »Adam,« izgovori njegovo ime in ga nežno objame. Poboža črno grivo ter glavo trdno stisne v njegov vrat. »Kris,« zašepeta Adam in za nekaj trenutkov postane v njegovem objemu, nato pa se odrine od njega. Zoped se zazre v njegove oči. Ve, da besede niso potrebne a vseeno v šepetu, tako tihem, da ga še sogovorec komaj sliši, pove kratek stavek. Nekaj časa pozorno občudujeta iskrice v očeh drug drugega in se ponovno izgubita v smislu za čas. »Ponoviva včeraj,« reče črnolasec, tokrat glasneje. Fant z imenom Kris se nagne proti njemu in ga rahlo poljubi na ustnice.

Die sündige Meile.

Moja glava je bila okamenela v desno. Nisem je morel premakniti. Pogled mi je obstal zapečaten na goloti kože dveh ljudi. Rdeče luči so se moreče odbijale od njunih svetlikajočih se teles. Fantu, ki je ležal na vrhu punce je roka spolzela nižje od njenega popka. Njen obraz zakopan v rjuhe leopardjega vzorca je pokazal očitne znake užitka. Tudi samemu mi je vzelo sapo, ko sem nekaj začutil v mednožju, a glave nisem pemaknil. »Ah, Adrian!« je zavriščalo dekle pod njim. Kotiček fantovih ustnic se je zmagovalno vzdignil. Nisem razumel. Tako rad bi odmaknil pogled a kaj, ko je bil moj vrat kot zakrnel. Moj vid je bil rahlo megljen, dvojen. Čutil sem vse, a premakniti se je bilo tako prekleto težko. Zmogel sem le zaznavati. Dotike, krepkejše kot bi jih moral. Roke, močnejše, kot bi si jih normalno predstavljal. Kako sem prišel sem? Kaj se je zgodilo? Adrian, tisti črnolasec, ki se je sklanjal nad neznano žensko, jo je zapeljivo poljubil. Poljub je bil kratek in dražljiv. Sem se znašel v porno filmu? Lastnih nočnih morah? Razbiral sem besede iz njegovih usten. »Danes je tvoj srečen dan, kaj?« Zamomljala je nekaj nerazločnega. Vstal je iz postelje in ji ponudil roko. Sprejela jo je. Potegnil jo je na noge in se odpravil proti vratom. Kam gre? Zakaj me pušča tukaj samega? Kaj se dogaja? Preplavila me je bolečina. Za trenutek sem mislil, da bom zakričal, vendar sem iz sebe lahko spravil samo kratek ton obupa. »Tobias,« reče Adrianov glas silhueti, ki je postopala pred vrati. »Kje je?« Oseba v črnem, manjše rasti je skomignila z rameni. »Najvrjetneje še vedno odspodaj. Če bi se samo premaknil z mesta, bi mi Mike sporočil,« pove, ne da bi spraševal o kom je govora. Odspodaj? Mike? »Tako je torej ime Hottieguardu!« zacvili ženska in se presenečeno nasmehne Adrianovemu zgoraj brez obličju. »Hottieguard svoje delo jemlje vse preveč resno,« pove redkolasi moški po imenu Tobias in se ob prvi besedi popači. »WalkieTalkie je uporabna stvar, ampak Mike jo uporablja veliko preveč. Kar čudim se, da je zadnjih dvajset minut tako tiho,« skomigne z rameni in rjavolaska se temu nasmehne, kot bi prvič slišala zares dobro šalo, ter se trdneje oprime mišičaste roke njene današnje stranke. »Preveri,« reče Adrianov glas. »Jaz grem v privatno sobo.« Tobias prikima. Adrian se še enkrat ozre. Pogleda mi naravnost v oči in ne razumem, zakaj ne stori ničesar. Njegove oči vrtajo luknjo skozi moje. Vidim njegov dvom, njegov strah, njegovo poželenje, ki prevlada. Zapre vrata. »Ni te videl,« mi nekaj zašepeta v uho. »Sva v pretemnem koncu sobe. Kvečjemu je videti le najina obrisa,« nadaljuje moški glas. »Najina obrisa. Se ti to ne zdi… Romantično,« cinično vpraša. Še enkrat me močno zbode v mojem rektalem predelu. Kdo je ta človek? Kaj želi od mene? »Kmalu bodo ugotovili, da te ni. Opraviva že, ja?« Oh moj Bog. Ne. Ne! Utrinki so se postopno vračali v mojo zavest. St. Pauli.


Polagoma sem začel dojemati, ko sem počasi pridobival nazaj svojo prisebnost. »Adrian,« sem rekel skorajda brez glasu, ko sem ga skušal priklicati nazaj. Bilo je popolnoma brezsmiselno dejanje. Človek nad mano se je glasno nasmehnil. Grobe dlani so se dotaknile mojih piščali. Gole kože. Zavedel sem se, da na sebi nimam hlač. Niti spodnjic. Skušal sem obrniti oči, da bi lahko videl kaj se dogaja. Mož nad mano je vzdignil eno mojih nog in jo položil na njegovo ramo. Druga je mrtvo ležala ob njegovem stegnu. Napel sem vse sile, da bi jo odmaknil, vendar preprosto ni šlo. Bil je pred mano, na kolenih. Nisem ga videl v obraz. »Taki kot si ti ne bi smeli zahajati v kraj kot je ta,« mi je rekel grob glas. Prijel je še za drugo mojih otopelih nog in jo postavil na svojo prosto ramo. Šele takrat sem se zavedel kaj se dogaja. Moja notranjost je podivjala. Moral bi nekaj storiti, a kaj, ko sem bil popolnoma nepremičen. Nesposoben kakršnega koli giba. Sklonil se je in poljubil kraj, kjer se je moje lice spajalo z ustnjicami. Trznil sem. Moči so se počasi vračale v moje telo. Prepočasi. »Dobrodošel v St.Pauliju,« je zašepetal in nagnil svoje telo. Skoraj me je prelamljal na pol. Nemoč mi je v oči izvabila solze. Misli sem imel še vedno zmedene, čeprav sem dojemal dogajanje okrog sebe. »Naj ti pokažem kako…« Med nogami sem začutil nekaj trdega, nekaj… »…superzvezda stopi….« Nekaj kar se je namestilo med moje noge in počasi pritisnilo naprej. »…po grešni ulici,« Vame je bil neusmiljeno poslan sunek. Počutim se, kot bi me pretrgalo na polovico. Šok in bolečina sta bila močnejša od nečesa kar je krožilo po mojem telesu in me puščalo negibnega. Tiho sem zakričal. »Ne. Boli. Ne!« mi je uspelo rotiti. A bitje nad mano se je le vzdignilo in vame porinilo s še več prevlade. Zakričal sem in se ustrašil lastnega zvoka, ki sem ga izustil. Pokril mi je usta. Kričal sem v njegovo dlan. Dominantno je vame tlačil svojo erekcijo z vsem kar ima in premore. Na slepo srečo gnani vbodi v moje telo so z vsakim nadalnjim potiskom trgali mojo notranjost. Moj trup je neprostovoljno trzalo z njegovim. Na mojo ključnico pade kaplja njegovega potu. Prostor napolnijo zvoki ploskanja kože eno ob drugo. Moj jok postaja poln agonije. Zaslišim lepek, moker zvok. Vseeno mu je. Potiska močneje, hitreje. Počutim se ponižano, kot še nikoli v življenju. Njegovi vzdihi so živalski. »Ne,« mi je občasno ušlo med vpitji, ki niso imeli pomena ali oblike. Njegove ustnice so se spojile z mojimi v nalogi, da bi me utišale. Prednji zobje so zadeli ob mojo dlesen. Kri se je zmešala z okusom po njegovem potu in alkoholu. Zastokam v njegov jezik, ki neutrudljivo lovi mojega. Njegovo telo postane togo. V njegovih ohlapnejših gibih se zavem, da mu prihaja. Zdi se mi, da lahko skoraj čutim kako mu nekje globoko v meni oteka njegov ud. Utripajočo rektalgijo preplavi nekaj lepljivega. Peče me. Boli. Stopnja bolečine je nepopisna. Z glasnim kruljenjem potegne z mene in se umakne. Moje noge mrtvo padejo na trda tla. Zvije me v trebuhu in zastane mi dih. Krčevito zajočem v umazan tepih. Slišim metalen zvok, ki najvrjetneje prihaja od njegovega pasu. Kmalu za tem vidim njegove čevlje. Črni so, usnjeni. Brcne me. Najprej v trebuh. Postane mi slabo. Nato v prsni koš, zaradi česa zakašljam. Hlastam za zrakom. Nato še v obraz. Odkoraka do izhoda in pritisne na sikalo. Tema. Popolna tema. Za tem odide in zaloputne vrata. Šele v tem trenutku zaslišim glasno glasbo, ki prihaja s spodnjega nadstropja. Zvijem se v zaroden položaj, kar povzroči še en boleč krč. Hlipaje se dušim, ne da bi vedel kaj naj storim. Bolj kot je čas mineval, bolj sem lahko premikal svoje okončine, bolj sem jih čutil. Bolj je tudi bolelo. Prav rad bi izgubil zavest in nekaj dragocenih trenutkov preživel v brezvedju. Ampak ne. Sekunde so minevale in z vsako je postajala tesnoba močnejša. Strah večji. V nekem trenutku sem se zavedel, da ni važno koliko smrti bi lahko umrl – tega ne bi nikoli pozabil. Minilo je precej časa. Vsaj za moje pojme. Končno me je zvok vrat prisilil, da sem se premaknil; v prestrašenosti, da se je človek, ki se me je prilastil, vrnil z novim namenom. Še bolj bolnimi mislimi.


»Gabriel?« sem glasno zaslišal svoje ime. Tako zelo znan zven, da sem v njem lahko brez problema zaznal tisto trohico strahu, ki se je iz trenutka v trenutek večala. Vedel je, da sem tu, čutil njegovo prisotnost. Bolečino je postopoma preplavljala otopelost. »Gabriel?« tokrat z odločnejšim zvokom. Nato zvok stopal. Nikakor ne njegove stopinje. Vem kako on stopa. To ni bil on. »Ne. Ne sputi ga naprej, ne sputi ga,« sem zaslišal svoj hripav glas. A koraki so se prebliževali. Še vedno niso bili njegovi. »Tobias? Tobias je tam?« Vedel sem, da nekdo stoji nad mano. Vedel sem tudi, da to ni edini človek, kateremu bi sedaj pustil v svojo bližino. Bil sem v novem navalu solza nemoči. Obrniti se nisem mogel. »Tobias!« Slišal sem tih Adrianov glas. Nato se je končno začel približevati tudi sam. »Ne, ne hodi sem,« je odločno dejal Tobias. Nisem mogel razmišljati. Vse je bilo megleno. Ampak drugače, kot prej, na začetku. »Tobias?! Tobias kaj je…?« Vse je počasi bledelo. Ampak prav je bilo tako. Saj je z mano on. Sedaj lahko zaspim. Sedaj lahko odidem. Za nekaj časa, ali pa za vedno. Ni važno. Sedaj je tu Adrian. Nastala je smrtna tišina in mislil sem že, da je konec. Da sem že odtaval. Ampak zbudil me je tih krik. Tako podoben mojim poprej. »Adrian!« sem zaslišal Tobiasov glas. »Spusti me! SPUSTI ME!« Nato krik bolečine s Tobiasovega grla. Skozi usta sem vdihoval zrak, vseeno skorajda zavohal njegov vonj, med železnim okusom lastne krvi. Njegova roka je bila nekaj centimetrov od moje rame. Čutil sem jo, čeprav se me ni dotaknila. Bal se me je dotakniti. Jaz sem se bal njegovega dotika. Udarci kolen ob tla. Splazil se je na drugo stran. Končno sem lahko videl njegov obraz. Nisem si mu drznil pogledati naravnost v oči, ampak vedel sem, da je objokan. On ne joče. Ustnice so se mu tresle. Ni vedel, kaj naj bi rekel. »Kaj so ti storili,« je prišlo iznenada, tako zelo tiho, tako zelo zlomljeno. Trudil sem se. »Proč,« sem šepnil upajoč, da me razume, saj za kaj več nisem zmogel nabrati moči. Obupano je zahlipal, se v nuji ozrl okoli. Nekaj iskal. Zazrl se je v tla pod mano. Njegove hlače so bile umazane, mokre. »Ne,« je dahnil. Bila je skoraj tema, edina svetloba ki je prihajala v prostor je vstopala skozi na stežaj odprta vrata. Lahko sem videl njegov obraz, on pa mojega bolj težko. Ko so se luči v spodnjem nadstropju zavrtele in malce močneje osvetlile prostor, mu je zastal dih. Misilm, da je šele takrat videl, da sem skoraj nag. »Ne,« je odkimal, zajokal. V hitrem gibu je s sebe potegnil svojo preveliko majico in z njo pokril spodnji del mojega telesa. Nato sem začutil njegov dotik. Njegova roka je nikoli tako nežno prijela za mojo. »Vredu bo,« je rekel, medtem, ko je njegov ton izdajal, da ga je strah. Z drugo roko se je obotavljal. Zmedeno me je hotel prijeti, objeti, vendar ga je bilo strah, da bi mi s tem povzročil le še večji bol. Tresel se je. Zopet je bil tiho. Njegov pogled je preučeval moje obrazne poteze. Zakašljal sem in glasno zahlipal. »Pšš,« je zašepetal in njegova prosta roka je našla prostor na mojem licu, ter ga skrbno pobožala.. Čeprav so bili njegovi prsti mrzli, so na obrazu puščali pekoče sledi. Sklonil je glavo, da bi me bolje videl. Še vedno se je tresel skorajda bolj kot jaz sam. »Gabriel? Vredu bo miška. Boš videl. Vse bo ok. Me slišiš?« Hotel sem prikimati. Mogoče mi je uspelo. »Gabi? Prosim te. Prosim, poglej me.« Zenice so mi končno zapustile praznino in pogledale v par oči rjavega odtenka. Bile so temne, me opazovale s pogledom, ki je čutil mojo bolečino. »Ok bo. Ok bo,« je prikimal in rahlo pritisnil palec ob mojo ličnico pod modrico mojega očesa. Njegova prisotnost je bila pomirjujoča. »Vredu bo,« si ni nehal ponavljati. Močneje je stisnil mojo roko, medtem ko je še vedno božal moj obraz. Zmedeno se je nekoliko povzdignil in pogledal okoli sebe. »Vzdignil te bom, prav?« je vprašal, kot bi pričakoval odgovor, ki mu ga nisem mogel dati. Rahlo je podprl mojo glavo in pod njo položil svojo roko. Drugo je previdno spolzel pod moja kolena in karseda varno vstal. Ušel mi je zvok pritožbe in bolečine. Njegov prijem je bil varen, tega sem se zavedal, a možgani so rotili, naj nekaj storim, karkoli, da se znebim njegovih rok na mojih golih stegnih. Naredil je tistih nekaj korakov do postelje in me previdno položil nanjo. Bila je zadnja stvar, ki bi se jo hotel dotakniti. Raje bi bil še vedno na prahu polnem tepihu, kot na postelji, v kateri je ravno on spal že s tolikimi lahkoživkami. Zoped sem svoja kolena zvil k sebi. V desnem stegnu sem začutil boleč krč, ki me je prisilil, da sem zacvilil. Bilo mi je vsega dovolj. Želel sem si izginiti z obličja zemlje, a sem si premislil takoj ko sem slišal Adrianov obupan glas. »Oprosti mi. Tako sem neumen. Moj Bog, zakaj sem te sploh pripeljal sem? Moj Bog,« Živčno je popravil blago svoje majice, ki je skorajda spolzelo z mene. Rjuha pod mano še nekaj trenutkov nazaj ni bila prepojena. Na njegovem trebuhu sem zasledil živordeč madež. To je bila prelomnica. To me je zlomilo. Moj jok je začel postajati glasnejši, nisem več zdržal. Krvavel sem. Adrian je postal še bol histeričen kot poprej. Zoped je stisnil mojo roko. »Ne joči. Pšš. Prosim te. Ok bo. Ok, me slišiš? Oprosti. Oprosti.« »Proč…« Hotel sem proč. Proč od vsega in vseh. »Prva pomoč bo kmalu tu,« je nekdo prihitel v sobo. Stresel sem se v njegovi prisotnosti. »Ok bo. Vse bo ok,« je bolj sebe kot pa mene prepričeval črnolasec nad mano, ne da bi se zmenil na obvestilo, ki ga je prejel. »Boli,« mi je končno uspelo stisniti skozi zobe. Vlegel se je poleg mene in svoje prste prepletel z mojimi. »Katera pošast si je drznila… Gabi, oprosti mi. Oprosti…« Svoje čelo je naslonil ob moje in drugo roko previdno položil na moj hrbet. Nalahno me je potegnil k sebi. Poljubil je moje lice. Natanko na mestu, kjer ga je prej tisti izmeček. Svojih ustnic ni umaknil. Hotel sem ga opozoriti, da je tam umazanija. Da se mora odmakniti. Da sem CEL umazan. Spraševal sem se, kako se me lahko sploh še dotika. Njegova usta so se na moji koži raztegnila. Čutil sem njegove zobe na mojem licu in njegov krčevit jok. Njegove solze so se zmešale z mojimi. Roko na mojem hrbtu je ovil okrog ramen in se jih oprijel malce trdneje. V šepetu se je vedno znova opravičeval. »Ne Adi…« sem končno le našel svoj glas. »Adi,« sem znova zašepetal njegov vzdevek v večji želji po njegovi bližini in besedah tolažbe. »Ne boj se. Tu sem. Nič ti ne more več. Pšš. Prosim te ne joči. Prosim. Res mi je žal.« Poskušal sem se pomiriti, zanj, vendar mi ni uspevalo. Bolelo je, moral sem spraviti s sebe. »Nič ti ne more več. Prisežem, da ti nikoli več ne bo prišel blizu. Prisežem ti. Žal mi je. Mi boš lahko kdaj odpustil?« je znova poljubil moje lice. »Prosim te Gabi. Ne joči več. Prosim. Nikar. V redu bo. Boš videl.« Zaprl sem oči. Za trenutek sem mu verjel. Nato sem začutil njegove ustnice na mojih. Čisto droben dotik. Ločeval sem se od svoje zavesti. »Rad te imam,« je zašepetal, preden je moj svet zajela tema.

This is not the last time our december sun is setting.

Bere. Bere komentarje. Pozorno. Boli ga glava. Od teh neumnih komentarjev še bolj. Ampak mu je vseeno.

Komentarji na pesem Brothers On A Hotel Bed:












___________________________________________________________________

Očiten pomen – razdalja, starost Komentatorr: Ram 6/10/09

Očitno je, da se metafora “brothers on a hotel” bed nanaša na platonično ljubezen, ki je v primiru bratstva nevtralna, vendar v primeru poročenega para to ni. Če preberemo to metaforo v seksualnem smislu, tako zelo zgrešimo poanto, da ta pesm dobi popolnoma drug pomen.
___________________________________________________________________

Cerkev Komentator: Nick Berrrrr 3/15/09
O tem smo govorili v cerkvi,
Mislim, da pesem govori o človeku, ki se je, ko je bil mlad, zelo rad zabaval vendar je sedaj odrasel in počasi dojema svet okrog sebe. Mislim tudi, da govori o paru, ki je zelo zaljubljen, vendar se odtujuje drug od drugega in se drži tega, da bo imel svoje življenje, ker noče biti ujet v razmerju.
___________________________________________________________________

Prelepa pesem. Komentator: chris 1/21/08
Mislim da pesem govori o tipu, ki je zrasel ne le odzunaj, ampak tudi odznotraj.
Oseba, katera je včasih bil, je še vedno nekje globoko v njem, ampak sam se je spremenil, saj so določene stvari v življenju prišle v napoto tako, da sedaj ne more več živeti življenja, kot ga je ponavadi. Oseba na katero se ta pesem nanaša se zaljubi v fanta o katerem govori na začetku pesmi, vendar se sedaj, ko počasi odrašča in je ta mali fantek v njem prikrit, počasi oddaljujeta eden od drugega.
Hoče, da se življenje obrne nazaj na to, kar je bilo in ne mara spremembe, ki ga je doletela. „like brothers in a hotel bed“ je metafora za njuno razmerje sedaj. Še vedno sta skupaj, vendar si nista več tako blizu, kot sta si bila nekoč. Eden od drugega sta oddaljena, kot je le mogoče. ( če bi spali v isti postelji kot vaš brat, bi spali kolikor se da proč od njega)
Postelja bi lahko bila simbol njunega razmerja. Vsak je na svojem koncu, sam, namesto da bi blia na sredini, skupaj.
Death cab for cutie mi je všeč, njihova besedila imajo pomen, s katerem se lahko povežem.
___________________________________________________________________

Samo teorija Komentator: lola 11/16/08
Mislim da vam besedilo do verza “Like brothers in a hotel bed” govori o tem, kako se določen človek zaveda nastale spremembe od človeka, ki je nekoč bil, ko je spoznal tistega s katerim je v razmerju, pa vse do danes. Ko poje, kako bi “osvobodil to kar sta spoznala” in v verzih “That even landlocked lovers yearn, For the sea like navy men,” s tem misli reči, da vsi hočemo nekaj drugega, ko določeno stvar nekaj časa imamo oziroma ko določeno osebo dobro spoznamo.
Razvidno je, da je osebo, katero pesem opisuje, strah, da se ga ljubljena oseba naveliča, ker se je spremenil.
Precej očitno gre res za STRAH, da ga po določeni dobi časa njegov “ljubimec” nebo o več maral, da se bo naveličal razmerja, ter da bo prišlo do nerodnega občutka dveh bratov, ki spista na isti postelji. Občutek, da ti ni odveč spati poleg, ker te za osebo skrbi, vendar sramu, saj do nje ne čutiš več tiste bližine
___________________________________________________________________

Ura kaže 16:45.
„Kaj delaš?“ Ne obrnem se. Vem kdo sprašuje.
Glavo nežno nasloni na mojo ramo in pozorno prebere. In potem prebere še enkrat.
Vpičil se je v ENEGA od teh komentarjev na zaslonu. V to sem bil prepričan.
Na svojem licu začutim, da so se mu kotički ust privzdignili.
Gledam v tipkovnico.
„Zdi se mi kot da sem edini ki razumem,“ tiho rečem. Zveni bolj kot vprašanje namesto stavek?
Tega nevem.
Umakne brado od mojega vratu. Obrne vrteči se stol v svojo smer.
Gledam v prste, ki se prepletajo v mojem naročju. Počepne.
„Poglej me,“ mi reče. Čutim pogled njegovih oči.
Svoje roke položi na vrh mojih, ko začnem pokati členke.
Končno ga pogledam. Odkimuje mi, grizujoč v spodnjo ustnico.
Iztegne desnico in me z poboža po laseh.
Še vedno se njegova glava počasi premika levo in desno.
Dlan mu nato postoji na mojem licu.
„Vstani.“
Začudeno storim kar mi je bilo naročeno. Tudi on vstane z mano.
Uporabi še drugo roko, da objame moj obraz.
„Je to, to? Misliš, da je napak?“
Kako prosim?
„Napak? Kaj pa govoriš? Tukaj ni nič narobe.”
Žalostno se nasmehne in mi odkimuje.
Spet maha z glavo od vzhoda proti zahodu.
Mahnil bi ga, samo da bi svojo neumno glavo držal pri miru.
Odkimam še jaz in ga odrinem od sebe.
„ Ne verjameš v naju!? MISLIŠ Misliš, da sva midva tista, ki sva napačna?! Ni res! Napačno je mišljenje! Njihovo mišljenje. Njihovo in tvoje,“ se derem in divje maham z rokami.
Predem se zavedam sem v njegovem objemu. Trdnem, kot ni še nikoli.
„Ti ljubiš samo sam sebe! Dvomiš v mene,“ rečem besno in se skušam iztrgati iz njegovega objema.
„Nisem mislil tako,“ mi zašepeta v uho.
„Samo dejstvo sovražim. Dejstvo, da sva to ljubezen spoznala šele pred kratkim,” doda.
Čudno pogledam. “Pred kratkim? Kaj je s tabo… Tri leta… Kaj te je prijelo?”
Preneham se upirati njegovemu oprijemu. Naslonim roke na njegov tresoči hrbet.
Hilpa.
“Kaj je narobe?” začudeno vprašam.
Odmakne se. Solze dero po njegovem prelepem obrazu.
Gleda v rano na levem kotu mojega čela.
To je nastalo pred dvema tednoma.
Padel sem po kurčevih stopnicah.
Ker sem kurčevo neroden.
In zdaj me kurčevo boli glava.
Že dva tedna.
„Ljubim te,“ mi nato reče. Tako iskreno, ga še nikoli nisem slišal govoriti.
Poljubi me. Nežno. Tako zelo nežno, kot bi mi na čelu maloprej lahko prebral opozorilo, da sem lomljiv.
Vrnem poljub. Strastno. Pozabim na prepir. Ne vprašam ga zakaj joče.
Naslonim se nanj. Počasi hodiva nazaj.
Porinem ga na črn usnjen kavč za nama. Sesede se.
Razkoračim se in se mu vsedem v naročje obrnjen proti njemu.
Poljubim ga. Ni več znakov nežnosti.
Skozi ustnici spustim, da mi uide jezik. Vse kar ostane je samo še strast.
Prsti mi iz njegovih prsi zdrsijo na svoje kjer začnejo počasi odpenjati gumbe majice.
On se nepričakovano umakne. Glavo da v starn in poprime za moje roke.
„Ne moreva,“ reče potihoma.
Gledam ga izbuljenih oči. Nekaj je narobe. Grozno narobe. On nikoli ne zavrne.
Zasliši se zvok telefona. Zvoni in zvoni.
Čez nekaj časa vstanem. Še vedno zvoni. Ne oglasim se.
Tudi on vstane. Počasi in negotovo. Gleda v mojo smer.
Odzivnik.
„Dober dan.“ Pozdravi nizek moški glas. „Rekli ste, da boste danes doseglivi ves dan, tako sem poklical. Rad bi povedal le, da smo ponovili preiskave. Žal vam moram sporočiti, da...“
Pri telefonu je bil hitreje, kot bi lahko izgovoril njegovo kratko ime.
„Prosim?“ je tiho rekel v slušalko. Skušal je uravnati svoje dihanje.
Nič mi ni bilo več jasno. In tako je stal dobrih 15 sekund, preden je pokimal.
Kimajoč je s pritiskom tipke prekinil povezavo.
S stisnjenimi ustnicami in nagubanim čelom.
“Kaj je bilo to? Kakšne preiskave?”
Naenkrat je močno udaril po omari na kateri se stal stacionarec.
„Pizda.“ Je rekel hlipajoč in trdno zatisnil oči.
„Strašiš me... Povej mi kaj je narobe?“ Res me je bilo strah. Nekaj je narobe. Grozno narobe.
Prijel se je za čelo in svoj obraz obrnil od mene.
„Za božjo voljo mi boš že enkrat povedal kaj se dogaja…“
„JA,“ se je zadrl in se obrnil proti meni. Naredil je dva hitra koraka in me trdno prijel za nadlahti.
Hitro je popustil prijem in pogledal nekam v zrak, mežikajoč, da ne bi pustil solzam proste poti. „Se spomniš pred dvema tednoma, ko si padel po tistih stopnicah...?“
Prikimam.
„Na CT-ju so... No tam so... Nekaj so odkrili...“
Nemo gledam v njegov obraz.
Oči, popolnoma enake mojim, me polne solz gledajo nazaj.
Nasmehnem se.
„Prerasel me boš,“ mu mirno rečem, saj se zavedem, da sva na točno enaki ravnini.
Otopel sem. Objame me.
„Vredu bo. Prisežem ti, vredu bo.“
Gledam v prazno. Počasi dojemam. Zazvoni pri vratih. Noben ne reče naprej.
„Hej vidva! Smo se zmenili, da se danes dobimo, al ne?“ reče prvi zanani glas.
“Stari, pa kje sta vidva?“ z enako mero nestrpnosti doda drugi, enako poznan.
Vstopita najina prijatelja. Nemo gledata prizor.
Bravo! En aplavz! Pravi spektakel!
Kar dajte, objemajte me, bulite! Tolažite, jokajte namesto mene!
Tisti z očali prime tistega z daljšimi lasmi za ramo.
Nato odideta.
On me pa še vedno drži. Tako močno da že boli.
Besede tolažbe si šepetaje iščejo pot, do mojih možganov.
Mojih bolanih možganov.
Nasmehnem se.
Razumem. Dovolili si je povedati, da bom umrl.
Smejem se v zahajajoče decembrsko sonce.
Rdečkasto oranžna barva naju zajame.
“Ljubim te,” mu rečem in trdno stisnem blago njegove veliko preširoke majice.
Kako že gre? Zapojem.
„You may tire of me as our December sun is setting
'Cause I'm not who I used to be.”
“Pri tej ljubezni ti prisežem, da nama bo uspelo.”
In postalo je toplo, kljub temu, da so mrzle snežinke zunaj padale na zaledenela tla pred najnim stanovanjem.
Ekran je bil še vedno odprt.
___________________________________________________________________

Brata sta ključni odgovor Reviewer: Me 7/8/09
Vidim zakaj bi ljudje lahko to gledali kot homoseksualno razmerje, jaz tega ne gledam na tak način... Ni veliko mož, ki bi odprto izrazili svoja poželenja do svojega lastnega brata. Enak spol ali ne, zdi se mi da je to nekaj še bolj tesnega in stvari ne moremo več označevati s istospolno usmerjenostjo… To niti nima več velikega pomena. Lahko rečete, da sem stvar vzela preveč dobesedno, ampak sedaj se mi poraja vprašanje; zakaj bi vzeli preostali del besedila dobesedno, tegale zadnjega pa ne? Taboo? Zame ne. Ljubezen? Zame ja.

Objavljeno ob 14:46
___________________________________________________________________