Holding onto the cracks in our foundation.

Mrzle prstne konice v hladnih, začetnih dneh zime pogreje topla oddeja.

Lažno upanje je samopotešitev dvoma v zavajanje.

Nohti se obarvajo modro.

Spoznanje.

Lunino obličje.

For the whole night, the moon will hide the two uf us.

Strmel je vanj. Bil je popolnoma nag. Razgaljena koža blede polti se je prelivala z barvo odseva modrih valov, ki so v odbijanju lunine svetlobe delali enakomerne premike po njegovem telesu. Na obrazu, očiščenem kakršnega koli ličila, mu je kraljevala rdečica. Pot rožnatega pigmenta je obarvala najprej njegove ličnice, nato pa tudi konice njegovih ušes. Nemogoče je bilo umakniti pogled. Premisli, ali bi ga moral vprašati, če mu je neprijetno. Odloči se za tišino. Naj ga še enkrat sooči z dejstvom kočljive situacije? Brada slečenega fanta se pomakne navzdol v rahlo prikimanje. V odgovor na nezastavljeno vprašanje. Pritrditev. Srce mu je podivjalo. Kapaciteta pljuč je upadala. Misli so zbežale.


This road turns in - to paradise.

Prsti so odkrivali njegov obraz. Niso prvič drseli po njemu enakem licu svojega poznanca. Prvič so drseli po od potu orošenem temenu njegovega ljubimca. Prstne konice so ulovile par priprtih ustnic in jih rahlo pobožale. Drug, enak par usten ošini prvega s takšnim vdanim čustvom, da lastniku zastane dih. Oči si izmenjujejo naklonjenost, besede niso potrebne. Desnica tistega na vrhu, kot pero počiva na stegnu noge drugega, ki je naslonjena na njegovo ramo in pogladi mlečnat ten. Levica lahko, kot sramežljivo dekle drži fanta za ramo pri prvem plesu, leži nad polovico zadnjice fanta pod njim in privzdiguje ozke boke. Treseta se. Zaradi afekcije. Afektacije. Kot bi se znašla v afeliju. Zakrinkana v neskončni temi, tako daleč stran od nevarnih žarkov vsakdanjega sonca.


A whole night will rise, prodigy.

Zgodilo se je. Čudovit čuječ čudež. Predrl je vanj. Nežno se je nagnil. Malce privzdignil, previdno potisnil. Njuni čeli sta se stikali. Glava zgornjega je kmalu omahnila na žimnico. V bobniču je zaznal ječaje. Prenehal je, se hotel umakniti. Roke, ki so plosko počivale malo nižje od njegovega vratu, so ga stisline močneje. K sebi. Ni bila le gesta. Bila je odobritev. Potrditev mirakla v tej zakrinkani in oddaljeni noči.


We'll go from town above the heaven.

Prenehal se je upirati in občutil. Nedolžnost ni izginila. Kvečjemu je naraščala. Z vsakim plitvim vdihom je v pljučih začutil perfekcijo ternutka. Počutil se je neminljivo. V takem stanju blaženosti, da se mu je zdelo, da sanja. Privzdignil je glavo, pozoren, da se v delu kjer sta se komajda spajala ni preveč premaknil. Pogledal mu je v oči. Zrl vanje. Svoj lasten odsev ogledala. Njegova sloza polna zrkla. Kot bi prevladala breztežnost.


I still don't know how in this insanity…

Skupaj sta se premaknila eden proti drugemu. Kot bi se v enakem momentu zavedla, da med njima ni mogoč prostor. Izgubila sta se v smislu. Ponovno. Poljubita se in se zapolnita. Spet eno. Po dolgih letih spet združena. Preko vseh meja, katerih nobena ni bila tako močna, da bi uspela vsaj oskruniti njuno vez. Z vsakio ločnico sta popila več upanja. Ob vsakem premiku postala bolj usklajena. Tiho stokala. V užitku bolečine. V bolečini užitka.


…the universe united us.

Takrat se je ena od drhtečih oseb spomnila, delikatnega, za njegov intelekt napačno podanega dejstva. Izmišljene prepovedi morale. Dve stvari sta neomejeni; vesolje in človeška neumnost. Je njegova neumnost presegla vse meje vesolja, ki ju je združilo? Nekaj kar se občuti v taki meri in tako intenzivno? Nikakor. Zaverovano in koncentrirano, dotika, vendar skoraj ne čuti. Kot bi bila tudi brez najmanjšega pritiska inegrirana ob drug drugega. Njuna telesna temperatura, enaka.


I still don't know how oneself, in the clowd of melodies…

Nesrečna zareza. Ponovna. Deset rdečih ran. Kri po bicepsih. Hitrejši ritem. Trkanje. Škripanje. Močnejše pritožbe vzmetnice. Glasnejši glas. Odločnejši premiki. Neustavljivi vzdihi v iskanju po odrešitvi. Glasba. Melodija. Zunanje slišna polifonija, v njuni glavi pa večglasje z eno poudarjeno melodijo, ki so ji drugi glasovi zgolj harmonična spremljava. Slišita le en drugega. Njuno hitro utripajoče srce. Zvok kože na koži. Presenečen zven enega od globokih vdihov.


…chooses the right notes for you.

Tihi kriki. Presežek tišine. Ljubezenska izpoved. Prva prošnja. Rotenje po hitrejšem doseganju pričakovanega. Prsti v razpuščenih laseh in nov slan potoček ob zunanjih kotičkih trdno zatisnjenih oči, ki so se trudile gledati v bitje nad njim. Počasnejše, močnejše, ohlapnejše trenje in za konec še zadnji postanek v tujem telesu. Poslednji rahel stisk roké. Tihi ječljaji utišani z nikoli enakimi poljubi. Risanje violinskega ključa z jeziki ob potno telo.


but I catch the most beauteous of words and tailor them for you.

»Hej… Svet se je zate ustavil. Tu, v mojih rokah.« Dotikanje. Potreben kontakt blagega razvajanja. Nerazložljiva krivulja smehljaja. »Za en dan... Za eno noč... Za en trenutek v katerem se smeješ.« Pljusk valov ob stebre, ki so držali razkošno začasno prebivališče. »Prelamljava čas; proti vsakem zakonu.« Kimanje. »Skupaj sestravjlava najine črepinje.« »Kot Yin in Yang.«Trden, varen objem. »Za vedno ti in jaz?« »Za vedno zdaj.«

Crrystal Chandeliers.

V velikem prostoru se je odprla luč nad kristalnim lestencem, ki je visel nizko pod stropom. Lestenec je bil star. Nihče ni vedel njegove prave starosti ali izvora. Tam kjer se je povezoval z zidom je omet odstopal. Mogočni kristali so čarobno zanihali. Ni ga bilo človeka, ki je vedel kaj je povzročilo vibracije. Najmanjši od kristalčkov so udarjali eden ob drugega in ustvarjali sladko - grenko izzvanjujočo simfonijo. V dvorano je stopila oseba visoke postave. Krhko telo je svoje noge premikalo proti središču hale, Koraki so komaj oplazili tla. Blede dlani so oslabelo mahale izzda preohlapnih rokavov sive spletene volnene majice. Material je dodatno dražil rdečico na skritih notranjih straneh komolcev. Očesne zenice so bile razmazane - kot bi se rumenjak razlil po trdnem beljaku ob kuhanju jutranjega zajtrka. Piš vetra je uhajal skozi line gotsko oblikovanih oken in z žvižganjem ustvarjal dodatno sozvočje. Črnolasa podoba je obstala natanko pod lestencem. Glava se mu je zavrtela v polkrogu in z pogledom ostala na brezbarvnih kristalčkih, ki so se še vedno prerivali in ustvarjali melodijo. Nohti desne roke so popraskali modric polno nasprotno podlaket do te mere, da so rane začele krvaveti. Znamka hlač je bila nepomembna, ko se je jeans srečal z marmornatimi tlemi. Vidik se je pretrgal s stropa in se spogledal z praom dugih oči. Oči, ki so tako kot njegove izgubljale življenje. Nekoč sta oba para nosila lesk, sedaj pa zbledevata kot barve fresk okoli njega. Fanta je stisnilo v prsih, skoraj nevidna šarenica se je skrila za priprte veke. Glava se je začela pomikati v nedoločljivem ritmu v vse razpoložljive smeri. Kot bi se mu v glavi vrtela glasba, ki jo sliši samo on sam. Nasmehnil se je ob občutku vrenja krvi v svojem telesu. Kaj počne tukaj? Česa, kaj potrebuje, da bi mu tukaj lahko nudili? »Ti…« je zašepetal. Njegov glas je bil miren.

Zazdelo se je, kot bi za trenutek bele kamnite oči švignile proti njemu.

Sleepwalker.

V veliki sobi vlada skoraj popolna tema. Poleg ogromne okrogle postelje stoji velika nočna omarica. Na njej počiva digitalna ura, na kateri rdeče številke kažejo na zgodnjo jutranjo uro. Poleg nje je še ena, ročna ura. Njeni kazalci se enakomerno gibljejo okrog zlatih črk, ki kažejo na prestižno znamko. Nekoliko bližje dosegu rok človeka, ki bi morebiti počival na ležišču, se nahaja napol prazna bela tuba. Iz njene nezaprte odprtine, se je v noči izteklo nekaj prozorne snovi. Na leseni omarici na drugi strani postelje se nahaja par srebrnih verig, dva prstana, nekaj črnih zapestnic s kovicami in dalinjski upravljalnik. Preostali prostor zaseda velika črna torba. V njo spolzi roka. Dolgi prsti se oprimejo majhne rjave stekleničke z belim pokrovčkom in jo počasi izvlečejo. Suhljati prsti druge roke previdno odvrtijo, kot je za novo kupljena zdravila običajno, močno zatisnjen pokrov in v dlan stresejo nekaj podolgovatega. Ko je dence v naslednjih sekundah že napol zaprto, ga kazalec in palec ponovno odvrtita v drugo smer. V roko pade še ena kapsula. Steklenička se kmalu spet trdno zatisne in vrne, kjer je bila poprej – na varno mesto na dnu velike torbe. Dlan se nagne višje, proti obrazu in se sreča s polnimi ustnicami. Glava se nahitro premakne nazaj. Fant zaužije kapsule. Na grlu se poleg adamovega jabolka pojavi še ena izboklinica, ki pa izgine tako hitro, kot je prišla. Desnica postoji na mestu, kjer se na preveliki sivi majici, ki jo krasi podpis, iz katerega se da razbrati samo začetno črko K, nahaja trebuh. Roka ponovno seže proti omarici. Tokrat zagrabi za daljinec in ga usmeri proti televeiziji ter pritisne veliko rdečo tipko na vrhu črne plastike. Mož, za katerem je stal zemljevid in nekaj animiranih nevihtnih oblakov izgine z zaslona.


Fant se odrine od postelje in negotovo vstane. Kot da ne bi zaznala vsaj manjšega občutka izgube pritiska, žimnica ostane, kot poprej, skorajda ravna. Bosa stopala naredijo nekaj kratkih kroakov proti drugi strani sobe, se pa hitro ustavijo, ko začutijo nekaj ostrega. Fantu uide krik, kateremu sledi tiho preklinjanje. Ne da bi pogledal na kaj je stopil se hitro obrne in pogleda proti postelji. Kup oddeje se malo premakne, nato pa v celih desetih sekundah ne naredi niti giba več. Fant se poprime za čelo in si seže skozi dolgo črno grivo, ter zavzdihne. Že za povprečnega človeka preširoki dolgi rokavi mu ob spustu roke prekrijejo konice prstov. Skloni se in poprime za stvar, na katero je stopil. Brezizrazno ugotovi, da je to le pokrovček tube. Odloži ga na svojo nočno omarico in se vnovič kratkih korakov začenja približevati steklenim oknom. Ne hodi ničkaj bolj postrani in pijano, kot je hodil pred tem, ko je stopil na zamašek. Njegovi ostri robovi se namreč nikakor ne morajo primerjati z bolečino prejšnje noči. Primaja se do druge strani sobe in ob mrzlo steklo nasloni svojo dlan. Ob kontaktu s šipo se njegovo telo zmrazi. Blago rokava pomane ob kožo svojega ozkega stegna preko majcneih brbončic, ki kmalu zatem izginejo. V prostoru je malce hladno, vsaj za njegove pojme. Gleda v srebrno nebo, posuto z oblaki temnejše sive barve. Dan je že v zgodnjih urah turoben ter zavit v črnino. Iz neba pada dež. Črnolasec ga gleda, kako se počasi spreminja v majhne oblike belih kristalov. Snežinke si utrujeno utirjajo pot do tal, kjer jih prijetno presenečeni pričakajo redki, naključni mimojedoči, ki hitijo svojim ranim urnikom naproti. Majhne črne pikice so postale večje, ko so iztopale iz različnih stavb in blokov, odpirajoč svoje dežnike. Ne traja dolgo, da siva, betonska tla postanejo posuta s tanko plastjo snega. Prvi sneg letošnjega leta. Njegova dlan prhko poboža nasprotno nadlaket. Hladno je. Pod čokoladnim odtenkom priprtih oči se vlečeta dve dolgi vijolični pegi. Krvavo obrobljene beloočnice obdaja prodorna, črna, le malo razmazana, vodoodporna maskara. Fant vase tresoče vdihne zrak in ga podobno tudi izpusti nazaj iz telesa. V daljavi se sliši tiho tuljenje siren, nekje v pristranstvu tihega mesta se vidijo modre utripajoče luči.

Presenečeno ga ponovno strese mrzlica, ko se okrog njegovih ramen in prsi ovije par rok. Rama mu postane težka, ko se nanjo nasloni glava in v vrat ga zaradi kontakta z licem druge osebe prijetno zazebe. »Že pokonci, ali še vedno pokonci?« Na licu mu mehak poljub pustita ledeni ustnici. Ne odgovori na zastavljeno vprašanje. Roke ga stisnejo trdneje k sebi in fant na svojem hrbtu začuti globok vdih prsnega koša osebe za njim. Njegove veke so težke, počuti se utrujenega kot še nikoli. »Sneg,« zašepeta. Oseba za njim ju v počasnem ritmu začne zibati v polkrogih; levo in desno, pa nazaj levo in zoped desno. Komaj vidno premikanje. »Sneg,« mu pritrdi in mu pritisne ponoven poljub, tokrat na vrat. Črnolasec svojo glavo nasloni na ono, ki počiva na njegovi rami in zatisne oči. Prepusti se lahnemu zibanju in tihem mrmranju nežnih tonov, ki iz grla uhajajo človeku, ki ga prižema k sebi. V veličini mesta začnejo trobiti avtomobili. Razvijajo se vedno glasnejši kriki, ki se odmevajo po dolgih ulicah. Morda mine nekaj sekund. Morda nekaj minut. Nato nekaj glasno poči. Fant se strese in prestrašeno odpre oči. Zibanje preneha, dotik rok popusti in melodija se prekine. Oseba stopi bližje in se postavi med njega in veličino popolnoma brezmadežnega stekla. Fant se boječih oči zazre v par drugih, zrcalno enakih njegovim. Prsti, ničkaj daljši ali krajši od njegovih, previdno poprimejo za njegovo lice. Najprej po njem polzijo le blazinice, kasneje je celotno ujeto v mrzlo dlan. Sledi še več krikov, še več siren. Še več luči. »Adam,« izgovori njegovo ime in ga nežno objame. Poboža črno grivo ter glavo trdno stisne v njegov vrat. »Kris,« zašepeta Adam in za nekaj trenutkov postane v njegovem objemu, nato pa se odrine od njega. Zoped se zazre v njegove oči. Ve, da besede niso potrebne a vseeno v šepetu, tako tihem, da ga še sogovorec komaj sliši, pove kratek stavek. Nekaj časa pozorno občudujeta iskrice v očeh drug drugega in se ponovno izgubita v smislu za čas. »Ponoviva včeraj,« reče črnolasec, tokrat glasneje. Fant z imenom Kris se nagne proti njemu in ga rahlo poljubi na ustnice.

Die sündige Meile.

Moja glava je bila okamenela v desno. Nisem je morel premakniti. Pogled mi je obstal zapečaten na goloti kože dveh ljudi. Rdeče luči so se moreče odbijale od njunih svetlikajočih se teles. Fantu, ki je ležal na vrhu punce je roka spolzela nižje od njenega popka. Njen obraz zakopan v rjuhe leopardjega vzorca je pokazal očitne znake užitka. Tudi samemu mi je vzelo sapo, ko sem nekaj začutil v mednožju, a glave nisem pemaknil. »Ah, Adrian!« je zavriščalo dekle pod njim. Kotiček fantovih ustnic se je zmagovalno vzdignil. Nisem razumel. Tako rad bi odmaknil pogled a kaj, ko je bil moj vrat kot zakrnel. Moj vid je bil rahlo megljen, dvojen. Čutil sem vse, a premakniti se je bilo tako prekleto težko. Zmogel sem le zaznavati. Dotike, krepkejše kot bi jih moral. Roke, močnejše, kot bi si jih normalno predstavljal. Kako sem prišel sem? Kaj se je zgodilo? Adrian, tisti črnolasec, ki se je sklanjal nad neznano žensko, jo je zapeljivo poljubil. Poljub je bil kratek in dražljiv. Sem se znašel v porno filmu? Lastnih nočnih morah? Razbiral sem besede iz njegovih usten. »Danes je tvoj srečen dan, kaj?« Zamomljala je nekaj nerazločnega. Vstal je iz postelje in ji ponudil roko. Sprejela jo je. Potegnil jo je na noge in se odpravil proti vratom. Kam gre? Zakaj me pušča tukaj samega? Kaj se dogaja? Preplavila me je bolečina. Za trenutek sem mislil, da bom zakričal, vendar sem iz sebe lahko spravil samo kratek ton obupa. »Tobias,« reče Adrianov glas silhueti, ki je postopala pred vrati. »Kje je?« Oseba v črnem, manjše rasti je skomignila z rameni. »Najvrjetneje še vedno odspodaj. Če bi se samo premaknil z mesta, bi mi Mike sporočil,« pove, ne da bi spraševal o kom je govora. Odspodaj? Mike? »Tako je torej ime Hottieguardu!« zacvili ženska in se presenečeno nasmehne Adrianovemu zgoraj brez obličju. »Hottieguard svoje delo jemlje vse preveč resno,« pove redkolasi moški po imenu Tobias in se ob prvi besedi popači. »WalkieTalkie je uporabna stvar, ampak Mike jo uporablja veliko preveč. Kar čudim se, da je zadnjih dvajset minut tako tiho,« skomigne z rameni in rjavolaska se temu nasmehne, kot bi prvič slišala zares dobro šalo, ter se trdneje oprime mišičaste roke njene današnje stranke. »Preveri,« reče Adrianov glas. »Jaz grem v privatno sobo.« Tobias prikima. Adrian se še enkrat ozre. Pogleda mi naravnost v oči in ne razumem, zakaj ne stori ničesar. Njegove oči vrtajo luknjo skozi moje. Vidim njegov dvom, njegov strah, njegovo poželenje, ki prevlada. Zapre vrata. »Ni te videl,« mi nekaj zašepeta v uho. »Sva v pretemnem koncu sobe. Kvečjemu je videti le najina obrisa,« nadaljuje moški glas. »Najina obrisa. Se ti to ne zdi… Romantično,« cinično vpraša. Še enkrat me močno zbode v mojem rektalem predelu. Kdo je ta človek? Kaj želi od mene? »Kmalu bodo ugotovili, da te ni. Opraviva že, ja?« Oh moj Bog. Ne. Ne! Utrinki so se postopno vračali v mojo zavest. St. Pauli.


Polagoma sem začel dojemati, ko sem počasi pridobival nazaj svojo prisebnost. »Adrian,« sem rekel skorajda brez glasu, ko sem ga skušal priklicati nazaj. Bilo je popolnoma brezsmiselno dejanje. Človek nad mano se je glasno nasmehnil. Grobe dlani so se dotaknile mojih piščali. Gole kože. Zavedel sem se, da na sebi nimam hlač. Niti spodnjic. Skušal sem obrniti oči, da bi lahko videl kaj se dogaja. Mož nad mano je vzdignil eno mojih nog in jo položil na njegovo ramo. Druga je mrtvo ležala ob njegovem stegnu. Napel sem vse sile, da bi jo odmaknil, vendar preprosto ni šlo. Bil je pred mano, na kolenih. Nisem ga videl v obraz. »Taki kot si ti ne bi smeli zahajati v kraj kot je ta,« mi je rekel grob glas. Prijel je še za drugo mojih otopelih nog in jo postavil na svojo prosto ramo. Šele takrat sem se zavedel kaj se dogaja. Moja notranjost je podivjala. Moral bi nekaj storiti, a kaj, ko sem bil popolnoma nepremičen. Nesposoben kakršnega koli giba. Sklonil se je in poljubil kraj, kjer se je moje lice spajalo z ustnjicami. Trznil sem. Moči so se počasi vračale v moje telo. Prepočasi. »Dobrodošel v St.Pauliju,« je zašepetal in nagnil svoje telo. Skoraj me je prelamljal na pol. Nemoč mi je v oči izvabila solze. Misli sem imel še vedno zmedene, čeprav sem dojemal dogajanje okrog sebe. »Naj ti pokažem kako…« Med nogami sem začutil nekaj trdega, nekaj… »…superzvezda stopi….« Nekaj kar se je namestilo med moje noge in počasi pritisnilo naprej. »…po grešni ulici,« Vame je bil neusmiljeno poslan sunek. Počutim se, kot bi me pretrgalo na polovico. Šok in bolečina sta bila močnejša od nečesa kar je krožilo po mojem telesu in me puščalo negibnega. Tiho sem zakričal. »Ne. Boli. Ne!« mi je uspelo rotiti. A bitje nad mano se je le vzdignilo in vame porinilo s še več prevlade. Zakričal sem in se ustrašil lastnega zvoka, ki sem ga izustil. Pokril mi je usta. Kričal sem v njegovo dlan. Dominantno je vame tlačil svojo erekcijo z vsem kar ima in premore. Na slepo srečo gnani vbodi v moje telo so z vsakim nadalnjim potiskom trgali mojo notranjost. Moj trup je neprostovoljno trzalo z njegovim. Na mojo ključnico pade kaplja njegovega potu. Prostor napolnijo zvoki ploskanja kože eno ob drugo. Moj jok postaja poln agonije. Zaslišim lepek, moker zvok. Vseeno mu je. Potiska močneje, hitreje. Počutim se ponižano, kot še nikoli v življenju. Njegovi vzdihi so živalski. »Ne,« mi je občasno ušlo med vpitji, ki niso imeli pomena ali oblike. Njegove ustnice so se spojile z mojimi v nalogi, da bi me utišale. Prednji zobje so zadeli ob mojo dlesen. Kri se je zmešala z okusom po njegovem potu in alkoholu. Zastokam v njegov jezik, ki neutrudljivo lovi mojega. Njegovo telo postane togo. V njegovih ohlapnejših gibih se zavem, da mu prihaja. Zdi se mi, da lahko skoraj čutim kako mu nekje globoko v meni oteka njegov ud. Utripajočo rektalgijo preplavi nekaj lepljivega. Peče me. Boli. Stopnja bolečine je nepopisna. Z glasnim kruljenjem potegne z mene in se umakne. Moje noge mrtvo padejo na trda tla. Zvije me v trebuhu in zastane mi dih. Krčevito zajočem v umazan tepih. Slišim metalen zvok, ki najvrjetneje prihaja od njegovega pasu. Kmalu za tem vidim njegove čevlje. Črni so, usnjeni. Brcne me. Najprej v trebuh. Postane mi slabo. Nato v prsni koš, zaradi česa zakašljam. Hlastam za zrakom. Nato še v obraz. Odkoraka do izhoda in pritisne na sikalo. Tema. Popolna tema. Za tem odide in zaloputne vrata. Šele v tem trenutku zaslišim glasno glasbo, ki prihaja s spodnjega nadstropja. Zvijem se v zaroden položaj, kar povzroči še en boleč krč. Hlipaje se dušim, ne da bi vedel kaj naj storim. Bolj kot je čas mineval, bolj sem lahko premikal svoje okončine, bolj sem jih čutil. Bolj je tudi bolelo. Prav rad bi izgubil zavest in nekaj dragocenih trenutkov preživel v brezvedju. Ampak ne. Sekunde so minevale in z vsako je postajala tesnoba močnejša. Strah večji. V nekem trenutku sem se zavedel, da ni važno koliko smrti bi lahko umrl – tega ne bi nikoli pozabil. Minilo je precej časa. Vsaj za moje pojme. Končno me je zvok vrat prisilil, da sem se premaknil; v prestrašenosti, da se je človek, ki se me je prilastil, vrnil z novim namenom. Še bolj bolnimi mislimi.


»Gabriel?« sem glasno zaslišal svoje ime. Tako zelo znan zven, da sem v njem lahko brez problema zaznal tisto trohico strahu, ki se je iz trenutka v trenutek večala. Vedel je, da sem tu, čutil njegovo prisotnost. Bolečino je postopoma preplavljala otopelost. »Gabriel?« tokrat z odločnejšim zvokom. Nato zvok stopal. Nikakor ne njegove stopinje. Vem kako on stopa. To ni bil on. »Ne. Ne sputi ga naprej, ne sputi ga,« sem zaslišal svoj hripav glas. A koraki so se prebliževali. Še vedno niso bili njegovi. »Tobias? Tobias je tam?« Vedel sem, da nekdo stoji nad mano. Vedel sem tudi, da to ni edini človek, kateremu bi sedaj pustil v svojo bližino. Bil sem v novem navalu solza nemoči. Obrniti se nisem mogel. »Tobias!« Slišal sem tih Adrianov glas. Nato se je končno začel približevati tudi sam. »Ne, ne hodi sem,« je odločno dejal Tobias. Nisem mogel razmišljati. Vse je bilo megleno. Ampak drugače, kot prej, na začetku. »Tobias?! Tobias kaj je…?« Vse je počasi bledelo. Ampak prav je bilo tako. Saj je z mano on. Sedaj lahko zaspim. Sedaj lahko odidem. Za nekaj časa, ali pa za vedno. Ni važno. Sedaj je tu Adrian. Nastala je smrtna tišina in mislil sem že, da je konec. Da sem že odtaval. Ampak zbudil me je tih krik. Tako podoben mojim poprej. »Adrian!« sem zaslišal Tobiasov glas. »Spusti me! SPUSTI ME!« Nato krik bolečine s Tobiasovega grla. Skozi usta sem vdihoval zrak, vseeno skorajda zavohal njegov vonj, med železnim okusom lastne krvi. Njegova roka je bila nekaj centimetrov od moje rame. Čutil sem jo, čeprav se me ni dotaknila. Bal se me je dotakniti. Jaz sem se bal njegovega dotika. Udarci kolen ob tla. Splazil se je na drugo stran. Končno sem lahko videl njegov obraz. Nisem si mu drznil pogledati naravnost v oči, ampak vedel sem, da je objokan. On ne joče. Ustnice so se mu tresle. Ni vedel, kaj naj bi rekel. »Kaj so ti storili,« je prišlo iznenada, tako zelo tiho, tako zelo zlomljeno. Trudil sem se. »Proč,« sem šepnil upajoč, da me razume, saj za kaj več nisem zmogel nabrati moči. Obupano je zahlipal, se v nuji ozrl okoli. Nekaj iskal. Zazrl se je v tla pod mano. Njegove hlače so bile umazane, mokre. »Ne,« je dahnil. Bila je skoraj tema, edina svetloba ki je prihajala v prostor je vstopala skozi na stežaj odprta vrata. Lahko sem videl njegov obraz, on pa mojega bolj težko. Ko so se luči v spodnjem nadstropju zavrtele in malce močneje osvetlile prostor, mu je zastal dih. Misilm, da je šele takrat videl, da sem skoraj nag. »Ne,« je odkimal, zajokal. V hitrem gibu je s sebe potegnil svojo preveliko majico in z njo pokril spodnji del mojega telesa. Nato sem začutil njegov dotik. Njegova roka je nikoli tako nežno prijela za mojo. »Vredu bo,« je rekel, medtem, ko je njegov ton izdajal, da ga je strah. Z drugo roko se je obotavljal. Zmedeno me je hotel prijeti, objeti, vendar ga je bilo strah, da bi mi s tem povzročil le še večji bol. Tresel se je. Zopet je bil tiho. Njegov pogled je preučeval moje obrazne poteze. Zakašljal sem in glasno zahlipal. »Pšš,« je zašepetal in njegova prosta roka je našla prostor na mojem licu, ter ga skrbno pobožala.. Čeprav so bili njegovi prsti mrzli, so na obrazu puščali pekoče sledi. Sklonil je glavo, da bi me bolje videl. Še vedno se je tresel skorajda bolj kot jaz sam. »Gabriel? Vredu bo miška. Boš videl. Vse bo ok. Me slišiš?« Hotel sem prikimati. Mogoče mi je uspelo. »Gabi? Prosim te. Prosim, poglej me.« Zenice so mi končno zapustile praznino in pogledale v par oči rjavega odtenka. Bile so temne, me opazovale s pogledom, ki je čutil mojo bolečino. »Ok bo. Ok bo,« je prikimal in rahlo pritisnil palec ob mojo ličnico pod modrico mojega očesa. Njegova prisotnost je bila pomirjujoča. »Vredu bo,« si ni nehal ponavljati. Močneje je stisnil mojo roko, medtem ko je še vedno božal moj obraz. Zmedeno se je nekoliko povzdignil in pogledal okoli sebe. »Vzdignil te bom, prav?« je vprašal, kot bi pričakoval odgovor, ki mu ga nisem mogel dati. Rahlo je podprl mojo glavo in pod njo položil svojo roko. Drugo je previdno spolzel pod moja kolena in karseda varno vstal. Ušel mi je zvok pritožbe in bolečine. Njegov prijem je bil varen, tega sem se zavedal, a možgani so rotili, naj nekaj storim, karkoli, da se znebim njegovih rok na mojih golih stegnih. Naredil je tistih nekaj korakov do postelje in me previdno položil nanjo. Bila je zadnja stvar, ki bi se jo hotel dotakniti. Raje bi bil še vedno na prahu polnem tepihu, kot na postelji, v kateri je ravno on spal že s tolikimi lahkoživkami. Zoped sem svoja kolena zvil k sebi. V desnem stegnu sem začutil boleč krč, ki me je prisilil, da sem zacvilil. Bilo mi je vsega dovolj. Želel sem si izginiti z obličja zemlje, a sem si premislil takoj ko sem slišal Adrianov obupan glas. »Oprosti mi. Tako sem neumen. Moj Bog, zakaj sem te sploh pripeljal sem? Moj Bog,« Živčno je popravil blago svoje majice, ki je skorajda spolzelo z mene. Rjuha pod mano še nekaj trenutkov nazaj ni bila prepojena. Na njegovem trebuhu sem zasledil živordeč madež. To je bila prelomnica. To me je zlomilo. Moj jok je začel postajati glasnejši, nisem več zdržal. Krvavel sem. Adrian je postal še bol histeričen kot poprej. Zoped je stisnil mojo roko. »Ne joči. Pšš. Prosim te. Ok bo. Ok, me slišiš? Oprosti. Oprosti.« »Proč…« Hotel sem proč. Proč od vsega in vseh. »Prva pomoč bo kmalu tu,« je nekdo prihitel v sobo. Stresel sem se v njegovi prisotnosti. »Ok bo. Vse bo ok,« je bolj sebe kot pa mene prepričeval črnolasec nad mano, ne da bi se zmenil na obvestilo, ki ga je prejel. »Boli,« mi je končno uspelo stisniti skozi zobe. Vlegel se je poleg mene in svoje prste prepletel z mojimi. »Katera pošast si je drznila… Gabi, oprosti mi. Oprosti…« Svoje čelo je naslonil ob moje in drugo roko previdno položil na moj hrbet. Nalahno me je potegnil k sebi. Poljubil je moje lice. Natanko na mestu, kjer ga je prej tisti izmeček. Svojih ustnic ni umaknil. Hotel sem ga opozoriti, da je tam umazanija. Da se mora odmakniti. Da sem CEL umazan. Spraševal sem se, kako se me lahko sploh še dotika. Njegova usta so se na moji koži raztegnila. Čutil sem njegove zobe na mojem licu in njegov krčevit jok. Njegove solze so se zmešale z mojimi. Roko na mojem hrbtu je ovil okrog ramen in se jih oprijel malce trdneje. V šepetu se je vedno znova opravičeval. »Ne Adi…« sem končno le našel svoj glas. »Adi,« sem znova zašepetal njegov vzdevek v večji želji po njegovi bližini in besedah tolažbe. »Ne boj se. Tu sem. Nič ti ne more več. Pšš. Prosim te ne joči. Prosim. Res mi je žal.« Poskušal sem se pomiriti, zanj, vendar mi ni uspevalo. Bolelo je, moral sem spraviti s sebe. »Nič ti ne more več. Prisežem, da ti nikoli več ne bo prišel blizu. Prisežem ti. Žal mi je. Mi boš lahko kdaj odpustil?« je znova poljubil moje lice. »Prosim te Gabi. Ne joči več. Prosim. Nikar. V redu bo. Boš videl.« Zaprl sem oči. Za trenutek sem mu verjel. Nato sem začutil njegove ustnice na mojih. Čisto droben dotik. Ločeval sem se od svoje zavesti. »Rad te imam,« je zašepetal, preden je moj svet zajela tema.

This is not the last time our december sun is setting.

Bere. Bere komentarje. Pozorno. Boli ga glava. Od teh neumnih komentarjev še bolj. Ampak mu je vseeno.

Komentarji na pesem Brothers On A Hotel Bed:












___________________________________________________________________

Očiten pomen – razdalja, starost Komentatorr: Ram 6/10/09

Očitno je, da se metafora “brothers on a hotel” bed nanaša na platonično ljubezen, ki je v primiru bratstva nevtralna, vendar v primeru poročenega para to ni. Če preberemo to metaforo v seksualnem smislu, tako zelo zgrešimo poanto, da ta pesm dobi popolnoma drug pomen.
___________________________________________________________________

Cerkev Komentator: Nick Berrrrr 3/15/09
O tem smo govorili v cerkvi,
Mislim, da pesem govori o človeku, ki se je, ko je bil mlad, zelo rad zabaval vendar je sedaj odrasel in počasi dojema svet okrog sebe. Mislim tudi, da govori o paru, ki je zelo zaljubljen, vendar se odtujuje drug od drugega in se drži tega, da bo imel svoje življenje, ker noče biti ujet v razmerju.
___________________________________________________________________

Prelepa pesem. Komentator: chris 1/21/08
Mislim da pesem govori o tipu, ki je zrasel ne le odzunaj, ampak tudi odznotraj.
Oseba, katera je včasih bil, je še vedno nekje globoko v njem, ampak sam se je spremenil, saj so določene stvari v življenju prišle v napoto tako, da sedaj ne more več živeti življenja, kot ga je ponavadi. Oseba na katero se ta pesem nanaša se zaljubi v fanta o katerem govori na začetku pesmi, vendar se sedaj, ko počasi odrašča in je ta mali fantek v njem prikrit, počasi oddaljujeta eden od drugega.
Hoče, da se življenje obrne nazaj na to, kar je bilo in ne mara spremembe, ki ga je doletela. „like brothers in a hotel bed“ je metafora za njuno razmerje sedaj. Še vedno sta skupaj, vendar si nista več tako blizu, kot sta si bila nekoč. Eden od drugega sta oddaljena, kot je le mogoče. ( če bi spali v isti postelji kot vaš brat, bi spali kolikor se da proč od njega)
Postelja bi lahko bila simbol njunega razmerja. Vsak je na svojem koncu, sam, namesto da bi blia na sredini, skupaj.
Death cab for cutie mi je všeč, njihova besedila imajo pomen, s katerem se lahko povežem.
___________________________________________________________________

Samo teorija Komentator: lola 11/16/08
Mislim da vam besedilo do verza “Like brothers in a hotel bed” govori o tem, kako se določen človek zaveda nastale spremembe od človeka, ki je nekoč bil, ko je spoznal tistega s katerim je v razmerju, pa vse do danes. Ko poje, kako bi “osvobodil to kar sta spoznala” in v verzih “That even landlocked lovers yearn, For the sea like navy men,” s tem misli reči, da vsi hočemo nekaj drugega, ko določeno stvar nekaj časa imamo oziroma ko določeno osebo dobro spoznamo.
Razvidno je, da je osebo, katero pesem opisuje, strah, da se ga ljubljena oseba naveliča, ker se je spremenil.
Precej očitno gre res za STRAH, da ga po določeni dobi časa njegov “ljubimec” nebo o več maral, da se bo naveličal razmerja, ter da bo prišlo do nerodnega občutka dveh bratov, ki spista na isti postelji. Občutek, da ti ni odveč spati poleg, ker te za osebo skrbi, vendar sramu, saj do nje ne čutiš več tiste bližine
___________________________________________________________________

Ura kaže 16:45.
„Kaj delaš?“ Ne obrnem se. Vem kdo sprašuje.
Glavo nežno nasloni na mojo ramo in pozorno prebere. In potem prebere še enkrat.
Vpičil se je v ENEGA od teh komentarjev na zaslonu. V to sem bil prepričan.
Na svojem licu začutim, da so se mu kotički ust privzdignili.
Gledam v tipkovnico.
„Zdi se mi kot da sem edini ki razumem,“ tiho rečem. Zveni bolj kot vprašanje namesto stavek?
Tega nevem.
Umakne brado od mojega vratu. Obrne vrteči se stol v svojo smer.
Gledam v prste, ki se prepletajo v mojem naročju. Počepne.
„Poglej me,“ mi reče. Čutim pogled njegovih oči.
Svoje roke položi na vrh mojih, ko začnem pokati členke.
Končno ga pogledam. Odkimuje mi, grizujoč v spodnjo ustnico.
Iztegne desnico in me z poboža po laseh.
Še vedno se njegova glava počasi premika levo in desno.
Dlan mu nato postoji na mojem licu.
„Vstani.“
Začudeno storim kar mi je bilo naročeno. Tudi on vstane z mano.
Uporabi še drugo roko, da objame moj obraz.
„Je to, to? Misliš, da je napak?“
Kako prosim?
„Napak? Kaj pa govoriš? Tukaj ni nič narobe.”
Žalostno se nasmehne in mi odkimuje.
Spet maha z glavo od vzhoda proti zahodu.
Mahnil bi ga, samo da bi svojo neumno glavo držal pri miru.
Odkimam še jaz in ga odrinem od sebe.
„ Ne verjameš v naju!? MISLIŠ Misliš, da sva midva tista, ki sva napačna?! Ni res! Napačno je mišljenje! Njihovo mišljenje. Njihovo in tvoje,“ se derem in divje maham z rokami.
Predem se zavedam sem v njegovem objemu. Trdnem, kot ni še nikoli.
„Ti ljubiš samo sam sebe! Dvomiš v mene,“ rečem besno in se skušam iztrgati iz njegovega objema.
„Nisem mislil tako,“ mi zašepeta v uho.
„Samo dejstvo sovražim. Dejstvo, da sva to ljubezen spoznala šele pred kratkim,” doda.
Čudno pogledam. “Pred kratkim? Kaj je s tabo… Tri leta… Kaj te je prijelo?”
Preneham se upirati njegovemu oprijemu. Naslonim roke na njegov tresoči hrbet.
Hilpa.
“Kaj je narobe?” začudeno vprašam.
Odmakne se. Solze dero po njegovem prelepem obrazu.
Gleda v rano na levem kotu mojega čela.
To je nastalo pred dvema tednoma.
Padel sem po kurčevih stopnicah.
Ker sem kurčevo neroden.
In zdaj me kurčevo boli glava.
Že dva tedna.
„Ljubim te,“ mi nato reče. Tako iskreno, ga še nikoli nisem slišal govoriti.
Poljubi me. Nežno. Tako zelo nežno, kot bi mi na čelu maloprej lahko prebral opozorilo, da sem lomljiv.
Vrnem poljub. Strastno. Pozabim na prepir. Ne vprašam ga zakaj joče.
Naslonim se nanj. Počasi hodiva nazaj.
Porinem ga na črn usnjen kavč za nama. Sesede se.
Razkoračim se in se mu vsedem v naročje obrnjen proti njemu.
Poljubim ga. Ni več znakov nežnosti.
Skozi ustnici spustim, da mi uide jezik. Vse kar ostane je samo še strast.
Prsti mi iz njegovih prsi zdrsijo na svoje kjer začnejo počasi odpenjati gumbe majice.
On se nepričakovano umakne. Glavo da v starn in poprime za moje roke.
„Ne moreva,“ reče potihoma.
Gledam ga izbuljenih oči. Nekaj je narobe. Grozno narobe. On nikoli ne zavrne.
Zasliši se zvok telefona. Zvoni in zvoni.
Čez nekaj časa vstanem. Še vedno zvoni. Ne oglasim se.
Tudi on vstane. Počasi in negotovo. Gleda v mojo smer.
Odzivnik.
„Dober dan.“ Pozdravi nizek moški glas. „Rekli ste, da boste danes doseglivi ves dan, tako sem poklical. Rad bi povedal le, da smo ponovili preiskave. Žal vam moram sporočiti, da...“
Pri telefonu je bil hitreje, kot bi lahko izgovoril njegovo kratko ime.
„Prosim?“ je tiho rekel v slušalko. Skušal je uravnati svoje dihanje.
Nič mi ni bilo več jasno. In tako je stal dobrih 15 sekund, preden je pokimal.
Kimajoč je s pritiskom tipke prekinil povezavo.
S stisnjenimi ustnicami in nagubanim čelom.
“Kaj je bilo to? Kakšne preiskave?”
Naenkrat je močno udaril po omari na kateri se stal stacionarec.
„Pizda.“ Je rekel hlipajoč in trdno zatisnil oči.
„Strašiš me... Povej mi kaj je narobe?“ Res me je bilo strah. Nekaj je narobe. Grozno narobe.
Prijel se je za čelo in svoj obraz obrnil od mene.
„Za božjo voljo mi boš že enkrat povedal kaj se dogaja…“
„JA,“ se je zadrl in se obrnil proti meni. Naredil je dva hitra koraka in me trdno prijel za nadlahti.
Hitro je popustil prijem in pogledal nekam v zrak, mežikajoč, da ne bi pustil solzam proste poti. „Se spomniš pred dvema tednoma, ko si padel po tistih stopnicah...?“
Prikimam.
„Na CT-ju so... No tam so... Nekaj so odkrili...“
Nemo gledam v njegov obraz.
Oči, popolnoma enake mojim, me polne solz gledajo nazaj.
Nasmehnem se.
„Prerasel me boš,“ mu mirno rečem, saj se zavedem, da sva na točno enaki ravnini.
Otopel sem. Objame me.
„Vredu bo. Prisežem ti, vredu bo.“
Gledam v prazno. Počasi dojemam. Zazvoni pri vratih. Noben ne reče naprej.
„Hej vidva! Smo se zmenili, da se danes dobimo, al ne?“ reče prvi zanani glas.
“Stari, pa kje sta vidva?“ z enako mero nestrpnosti doda drugi, enako poznan.
Vstopita najina prijatelja. Nemo gledata prizor.
Bravo! En aplavz! Pravi spektakel!
Kar dajte, objemajte me, bulite! Tolažite, jokajte namesto mene!
Tisti z očali prime tistega z daljšimi lasmi za ramo.
Nato odideta.
On me pa še vedno drži. Tako močno da že boli.
Besede tolažbe si šepetaje iščejo pot, do mojih možganov.
Mojih bolanih možganov.
Nasmehnem se.
Razumem. Dovolili si je povedati, da bom umrl.
Smejem se v zahajajoče decembrsko sonce.
Rdečkasto oranžna barva naju zajame.
“Ljubim te,” mu rečem in trdno stisnem blago njegove veliko preširoke majice.
Kako že gre? Zapojem.
„You may tire of me as our December sun is setting
'Cause I'm not who I used to be.”
“Pri tej ljubezni ti prisežem, da nama bo uspelo.”
In postalo je toplo, kljub temu, da so mrzle snežinke zunaj padale na zaledenela tla pred najnim stanovanjem.
Ekran je bil še vedno odprt.
___________________________________________________________________

Brata sta ključni odgovor Reviewer: Me 7/8/09
Vidim zakaj bi ljudje lahko to gledali kot homoseksualno razmerje, jaz tega ne gledam na tak način... Ni veliko mož, ki bi odprto izrazili svoja poželenja do svojega lastnega brata. Enak spol ali ne, zdi se mi da je to nekaj še bolj tesnega in stvari ne moremo več označevati s istospolno usmerjenostjo… To niti nima več velikega pomena. Lahko rečete, da sem stvar vzela preveč dobesedno, ampak sedaj se mi poraja vprašanje; zakaj bi vzeli preostali del besedila dobesedno, tegale zadnjega pa ne? Taboo? Zame ne. Ljubezen? Zame ja.

Objavljeno ob 14:46
___________________________________________________________________

Thinking of you, part 1.

gramatika na nuli.


He wasn't like HIM. Not a bit. His taste was different. His smell unfamiliar, not quite sweet-scented. Body beautifuly (but not too much) muscular yet simply different. Once I've tasted the perfection, it was hard not to compare. Appreciation of similarities was subconsciously blocking my mind and put a stop to my attempt of simply enjoying the moment. Not that there was much to see pleasure in once the tough realization hit me like the a ton of bricks. No one could compare with HIM yet lips of another man were sofly brushing mine in the flaccidity of a candle behid the blue glass window of the mini bar. The dim azure light reflecting around contours of his tender movements, comforting me even if just a little. It reminded me of my first time so I decided I'll go for recommence. Forget the precedent technical know-hows. Just pretend. Though I'd rather just tell him to let the passivity go to hell and make him fuck me raw, I knew I would end up overweening under false pretences. I would find myself in attainability of my climax, firstly growling and finaly screaming out a name that would not belong to the person who was buried deep inside of me, searching for his own release as well. God knew I could not afford such a thing to happen. It wasn't for the fact that maybe the guy which I lead into my bed wouldn't come back and labeld me as a disgusting pervert. Let's make this clear. It may sound harsh, but didn't give a shit about him, which was a serious problem since I needed someone with whom I would found a connection, give a fucking damn for a change. He was a very promising candidate, at least for the sexual pleasures that is. But no. That wasn't the reason for which I couldn't shout my beloveds name. It was for the cause that I was well known around this place called world. Fame. Something that I, nor anybody else could change. A decision I made as a bearly fiveteen year old boy. Six years later, I am here; embraced with arms that are not from the person they ought to be, trying not to moan the sweet sounding, short name of him. The taboo I was trying to overcome.

We had this conversation once. Not a long time ago. Me and HIM. About if it was narcissism. The conclusion was that it was not the matter. That night I told him, that he was everything that I am. That's when I wrote our song. We had our quality time. Just talking. Not some deranged, wild sex session. Real fondness and affection. And I knew from that day on that we'll go together everywhere. Even into the night. When I showed him the scribbled italics of my handwriting, he went quiet and I got scared. Scared that maybe he didn't have the same sensation. I asked him if it was okay and he replied with a question. »Do you realy feel this way?« When I decisively confirmed the unfinished lyrics, he told me a sentence I will never in my life be able to forget. "You're not only evrything that I am, but everything that I am not, which is exactly the reason why I love you and one of many things that conects us, so that we can always be one, no matter how far from eacother we are, or how deep we fall." These were his precise words, the missing text. »Gabriel,« I managed, controling my toughts for a second or so, my rough voice waking me from my reverie while moving my lips from his slowly. »I told you to call me Gab,« he smiled. I knew Gabriel for a week or so. Since the day I left from home in anger and confusion and decided to get drunk in a fancy bar downtown. Gabriel happend to be shooting some snapshots there for a photographic competition. Don't ask me about how we came in contact. I only remember that I orderd way too much rounds of tequila, that I realy liked his jawbone and ended up waking in his bed with his light snore in my ears. I didn't even recall him telling me he was gay. Neither did I recollect telling him, that I was not gay, but neither a virgin. As complicated as it realy is, he would've mistaken it for intoxicatment anyway. Founding myself with a never bigger headache, in a highly unknown bedstead with my insides tearing down in regret. That was the worst of it all. After a few days of no phonecalls form my other half, I became aware of the fact that HE was randomly fucking every girl that would past his way. The only interrogation still weighing havily on my mind was if he was doing it because of some unknown rage towards the situation or whether his own amusement and pleasure. »Gabriel sounds better,« I broke the silence with a true statement. He laughed and somehow I came to think he wasn't going for my money, or fame, or publicity, although I quickly reminded myself that something like that couldn't posibly happen. Sure, I don't know much about him, only that he has a sister and that he's a model, who is working a part-time job as a cameraman. Maybe some other small details. But even if it was true and he really liked me, he would be the one to end up suffering in the end. My heart was namely given away even before I was born.

»Gabriel?« I repeated, before my brain had the chance to carry on with the flashbacks that were begining to shape. »Yeah?« came a voice from above me, piched higher than I was used to. I opend my mouth, but didn't realy know what to say. Maybe saying his name was a mechanism to keep me in conection with the reality. I cursed my state of mind for playing tricks on me. »Can we… Just take it easy?« I questioned, surprised by the innocent sound of my voice. My eyes were researching his face when he decided to kiss my parted lips. »Sure,« he whisperd and pressed a smack in the corner of my mouth. He stretched out to his left and reached for the small bottle of KY on the nightstand. »Thanks,« came my alomst inaudibile response. I bit my lip and leaned on my elbows looking down my body. He tore the small golden wrapper of a durex condom open with his teeth and spit the scrap out of his mouth. I took the rubber and slided down between our frames and sliped it on his hardening member. I swallowed hard and it was audibile enough for even Gabriel to hear it. »You ok?« he asked silently. He must had noticed the slight shaking of my arms too, as he put one of his hands ontop of my palm and squeezed delicately. I gave him a nod. »Fine. I'm fine,« I assured him and raised my eyes. »You know, we don't have to do this if you're not feeling like it. It'll only hurt more if you don't relax,« he told as-a-matter-afactly. So I did tell him that I wasn't gay, but left out the virgin part. I felt prowd for not being that stupid, even in times of pure desperation. Tears started to form in my eyes and I couldn't quite put a finger on why. I felt like all my strenght left my limbs. »I realy need this,« I said in a low voice. He gave a sign of refusal. »I don't know,« came his hesitation. »Well I do. Do it. Don't delay it any longer or I might be able to change my mind. I need this. Please.« He sighed and noded once and layed eyes on my chest of a quick moment. He licked his lips and drew me closer to him, so I sliped down the sheets. He lifted one of my legs, so the back of my knee rested on his shoulder. "This is just not right and you know it. We have to work it out somehow. I think we need to take a break. From eacother that is. 20 years of being together, our whole lives of being together… That realy got me fidgety. Let's just… I don't know. Try to work it out somehow! Somehow different." The dispute playing in my head on repeate was reminding me that I was doing the right thing. Being second best to HIS everyday fucks was tough enough to undergo, yet he tought I should be told off too. HE changed so much in the last month.

Yeah, we took it further three weeks ago. I was sick of ragging and he was too. But because I was the one who was the first to suggest to go further, I was obviously the only one to blame. Because I was the one who kissed him first, the iniquity was found only in my intentions regardless the fact that he kissed back, even more powerfully. Although he was the one who agreed with it and the one who could prevent from puting his dick into my virgin ass. The teasing and the touches were not just fooling around anymore. What was he thinking? That I'm one of his foolish, yet extravagant groupies? No. No, no, no! I was more that that… Wasn't I? »Am I hurting you?« asked Gabriel anxiously, when seeing the salty droplets running out the corners of my eyes. Two lubed fingers slid out of me ever so carefully, leaving me empty before the realisation of fulliness even hit me. »No,« I objected. »It's just… Touch me. I need to feel you. Please. Make me come.« If HE is having HIS amusement, than why not me? HE is hard right now. I can feel the desire for his release in my cells. »Fuck me,« was all Gabriel needed before he placed himself infont of my hole and slowly but stadily pushed inside. My calve pressed to his sweaty back in an attempt to stimulate him, to go all the way in, no stops. He was fully seated on me and my imagination escaped out of control. Suddendly, Gabriel was long gone. I felt like I was the earth moving around HIM, representing the sun. My own sun. So hot. Bearly on reach. If you get too close, you'll get burned. And there might be a chance you'll never be coming back from the neverending heat. »Move,« I orderd to the being above me. He painfully, however gracefully pulled out and pushed back in. I gave out a cry, a mixure of the burning pain and the infinite longing to feel more. I opend my eyes and looked up. I didn't meet a pair of brown orbs, entirely identical to mine, but the smoky blue ones that belonged to Gabriel. I can't help but wonder what HE would do if he were him. I kept thinking about what we would do. Together. Looking into eacothers eyes. Somewhere between Gabriels steady pushes, I felt my body go numb. How come it hurt less when HE did it? Why isn't he here? »This isn't right…« said the silk tenor of my dominant lover as I felt the sudden emptyness in the lower part of my body. I gave out a yelp when he slowly pulled out. I remained on my position, short winded. Breath gasping. Embarrassed.

On a two way road.

Bdim. Včeraj ob istem času sem že vse vedela. Včeraj ob istem času še nisem… Recimo temu bila v takem stanju kot sem danes. Danes je huje. Danes je praznina večja.

Čakam, čeprav vem, da je preteklo že preveč časa. Ponavadi računam povprečje časa tvojih poslanih sporočil, veš? Včeraj je bilo 7.6 minute.

Vem, da nisem prejela tistih zadnjih besed. Mogoče bi pomenile življenje. Vem, da je neumno, pa vendar še ne spim. Nekajkrat sem že ugasnila in prižgala računalnik.

Medtem, ko sem se včeraj tresla pod odejo, danes berem. Berem in ne neham. Najprej berem spomine. Neumne pogovore. Nato pa tiste tvoje zapisane besede. Zgodbo napisano v tretji osebi, čeprav v njej govoriš o sebi. Resnično zgodbo, kar je še bolj smešno. Vajini imeni. Nespremenjeni. Taki kot sta. Vedno, ko preberem znova, mi je bolj šaljivo. Vrjetno prav zato ne boli. Ker ne dojamem, da je realno. Zakaj je zaupanje med nama tako veliko?

Moja postelnjina še vedno ne zazna vibracij iz telefona, ki si jih tako želim začutiti. Morda se tebi ne zdi nič. Vem, res ne bi nič spremenilo. »Vse je že fucking povedano.« Ampak meni bi pomenilo vse.

Tudi, če bi bil še en brezvezen oprosti. Tudi če bi bilo le še eno neumno vprašanje, če te sovražim. Ne morem te sovražit, čeprav bi te morala, hotela. Pa saj to tako že veš, zakaj potemtakem že dvanajstič v zadnjih dveh dneh to vprašuješ? Naj ti pa povem slabo novico. Če bi bil to film, bi te gledalci ne imeli radi. Vsaj, če bi videli tudi sceno tiste sobote.

Hočem misliti, da si le naivna oseba, ki je tudi sama žrtev. Mogoče temu tudi je tako. Delno. A nikakor v celoti. Razmišljam, kaj bom rekla jutri pred drugimi. Da mi je nekaj mi je padlo v oko, najvrjetneje.

In spet ugasnem in prižgem računalnik.

Preprosto ne morem spati in loteva se me vročica. Minute tečejo in sprašujem se, če ti je res tako zelo žal. Zna biti, da ti je res. Ampak ne za svoja dejanja, ne. Žal ti je samo za posledice. Končno je prav tako, veš? Navsezadnje nisem jaz tista, ki je rekla, da med nama ni bilo obljub. Všeč mi je definicija tega, kakšni bi bili tvoji občutki, če bi bila jaz na tvojem mestu in obratno. Če bi bila jaz tista, ki bi ti povedala vse to, kar si ti meni. Nevem kaj se ti prepleta po glavi.

Pomislim, da bodo v kratkem med nama spet ti kilometri. Kakor bi bili oni krivi za prepad.

Hočem, da se vrneš nazaj.

Da pustiš, da ti vzame še vse tisto, kar še ni. In pustiš vse kar je tukaj za sabo. Ker, saj veš… Med nama ni bilo obljub. Če se sprašuješ, ali s s tem strinjam, bom rekla ne. Ampak ti nisi jaz in jaz nisem ti. Sprejemaš svoje odločitve. Samo ti veš, kaj hočeš storiti s seboj. Če se hočeš popolnoma prepustiti. Samo ti veš kaj čutiš, čeprav praviš, da še tebi to ni popolnoma jasno.

Nočem, da se vrneš nazaj.

Nevem sploh zakaj. Vrjetno, ker vsaka moja noč ne bo več minevala v razmišljanju, da mogoče razmišljaš o tem, če razmišljam o tebi, ampak v razmišljanju, da že dolgo ne razmišljaš v svoji postelji postelji ampak v... Razmišljala bom, če res počneš vse te stvari, ki nočem, da se prepletajo po moji glavi. Ker sem jaz tista, ki hoče biti tam s teboj.

Dela mi slabo, čeprav nisem jedla. To me živcira. Počutim se kot v filmu. Niti komadi, ki so me prej pomirjali, me ne pomirijo več. Ravno to je od vsega najhuje. Še vedno brskam po seznamu glasbe in iščem. Premikam se. Naprej, nazaj, naprej nazaj in tipkam. Počutim se izčrpano, čeprav nisem storila ničesar. Skoraj cel dan sem preležala in gledala v strop. Razmišljujoč. Ja, razmišljala sem.

Vem, da sem ti nekoč rekla, da ne razmišljaj preveč. Da vsaj enkrat za spremembo ravnaj insinktivno. Sedaj obžalujem. Oprosti da sem ti to kdaj predlagala. Ne bi smela narekovati tvojega življenja. Po drugi strani pa, če ti je to všeč, potem s tem nikar ne prenehaj. Ne bom spreminjala dejstev svojih dejanj.

Nikoli, ampak res nikoli ne imej take izventelesne izkušnje, da pozabiš na bolečino. Razpraskala sem si nadlaket, pa sploh ne vem kdaj. Malo peče. Vrjamem, da še zdaleč ne toliko, kot je tebe ob... Saj veš… Tistem. Ampak več ne bom rekla, da ne bi kdo kaj posumil. Potem bi namreč najebala ravno tebe in nočem te videti v solzah, čeprav ti vsaj eno privoščim. Bo delala družbo mojim.

Sprašujem se zakaj sploh jočem.

Tista oseba, ki bi bila, po tvojih besedah tako zelo prezirana, če bi jo s takimi očmi, kot jo vidiš sedaj ti, videla jaz… Ne poznam je, pa vendar se obrnem za vsako, ki se mi zdi da bi ji bila podobna in jo proseče pogledam. Ne prezirljivo, niti jezno. Samo proseče. Mogoče prestrašeno. Saj ni v njeni krivdi, vse to dogajanje. Je le nevidna prepreka, katera menda ve za mene, ravno tako, kot jaz vem zanjo. Samo, da je stvar tako zelo drugačna v njenih očeh. Sprašujem se, če se bova s to osebo kdaj srečali. Sprašujem se, kaj mi bi povedala. Sprašujem se, če bi me sovražila, če resnično ve vse.

Se tudi ti vrtiš pod nekaj plastmi oddej, brez obleke in se treseš v misli, da ta tvoja oseba misli na nekoga drugega? To bi pomenilo neskončen osemmiljardni kotnik. A ne drznem si reči, da bi bil ljubezenski.

Spet prižgem in ugasnem računalnik.

Z dlanmi si manem obraz in se tiho sprašujem zakaj. Najraje bi ti storila isto, videla tvoj odziv. Pograbila bi nekoga. Ne bi mi bil važen obraz. Niti staz. Saj bi bilo tako vseeno. S tem bi stvar vodila do popolnega uničenja. Razlika je med ljubim te in rad te imam. To sem morala prestajati kar nekaj časa, vsak najin pogovor. Veš kaj hočem s tem povedati, kajne?

Upam samo, da tega ne prebere tvoja oseba. Oziroma ja, kar naj prebere. Ampak naj si misli, da je vse to le fikcija. In če ji bo vseeno jasno, zakaj se gre, potem naj pa svojo jezo spravi name, ne pa nate.

Ker še vedno drži ta moja ena in edina resnica.
Raje vidim, da trpim jaz sama, kot pa da trpiš ti.

Mogoče pa sva si s to osebo bolj podobni, kakor predvidevam. Vprašanje je, kdo je nočna lučka, brez katere otroci ne morejo spati in kdo tisti komar, ki se okrog nje vrti in nemo opazuje kam bo pičil. Iz kje bo pritekla kri.

In kri teče..

Ali najine neumnosti s tem odpadejo? Tega si ne želim. To je ena redkih stvari, ki naju je držala skupaj, pokonci. Pogovor je tako ali tako vedno zahajal v to eno smer, če ni tekel v tisto drugo, o tistem enem in edinem človeku, ki je bil najin skupni interes. Res nočem, da to izpluhti, čeprav je vrjetno tvoja želja obratna. In jaz jo spoštujem. Ker virtualno varanje ne pride v poštev. Glej ga zlomka, kdo to pravi. Tisti, ki se prevaranega počuti, pa se ne bi smel.

Ker obljub med nama ni bilo.

Sedaj vem, kako se počuti, tisti najin skupni interes psihično. Ti pa veš kako se fizično.

Ne skrbi, počasi bom zbrisala vse. Vem, da tako hočeš. SMSji ne obstajajo več. Sledili bodo pogovori preko spleta. Počasi bodo tudi tisti pravi le težki spomini na brezkrbno preteklost.

Prekleta naj bodo vsa nadalnja naključna srečanja.

Da ne pozabim. Se spomniš večera, ko je v tvojem SMSju pisalo, o nekem maščevanju? Vem, da je bilo mišljeno na drugačen način, ampak sedaj naj ti ponosno sporočim, da je tvoje maščevanje doseženo.

Vem, da ti je mar vsakega datuma, vseh prekletih obletnic, ki se ti zdijo pomembne. Pozabi jih. Vem, da to hočeš, nekje globoko v notranjosti. Ne sprašuj, če to hočem jaz. Moj odgovor bo vedno ne. Le stori. Bom že jaz uredila, da tudi tisti, ki so bili nekega popoldneva tudi napisani, zbledijo. Da bodo tudi tisti vrezani v les, poravnani z ploskvijo.

Bom že jaz poskrbela, da bo vse skupaj le čudno prijatelstvo z dopustki.

Ker na prijateljstvo lahko vseeno še upam, kaj ne?

Še vedno ti lahko stojim od strani. Kot sem ti takrat, več kot leto nazaj. Takrat, ko tega vsega še ni bilo.

Your lipstick... His collar.. Don't bother Angel... I know exactly what goes on...

Deep within me.

Zakaj se je nekaterim ljudem včasih tako težko postaviti v položaj drugih? Jaz sem se brez problema postavila v vlogo tipa, ki me je pred nekaj minutami vprašal, če avtomat na železniški postaji meče ostanek kovancev. Tip, ki je bil nedvomno gej. Po tonu njgeovega glasu sem ugotovila, da ni dominanten v razmerju, po H&M vrečki, ki jo je nosil v roki pa, da je moj današnji stil popolnoma zgrešen. Vprašala sem se kakšno življenje vodi, ko so mi v glavo stopile slike iz nedavno pogledanih večernih poročil. »Normalni ljudje«, ki po zidovih pišejo »smrt pedrom« amapk v bistvu sami živijo v zatiskanju oči, zaprti v svoje omare. Ne le kot bi jih bilo strah razkritja, temveč življenja, ki za tem pride. Kot bi jih bilo strah ljubezni. Le iščite svojo Narnijo. Mogoče bo prišel dan, ko boste odkrili da je za čarobni svet treba samo odpreti vrata, ne pa tavati v neskončni temi po želenem odkritju, ki ne bo nikoli nastopilo.


Ura je petnajst čez enaindvajsteo. Tipu številka dva nekaj sedežev naprej zvoni telefon. Po pogovoru končno izvem kdaj približno bom na cilju. Pol enajstih, pravi. Sonce še ni popolnoma zašlo. Razmišljam o nekaterih stvareh, ki so površinsko pomembne, globoko v sebi pa se zavedam, da so popolnoma irelevantne. Gana vodi Ameriko, se veseli tip. 1:0 je. Razmišljam, kako bi blio bolje, da bi v roke vzela zvezek matematike, nadaljevala kjer sem ostala danes zjutraj in se preselila v drugi sklop učbenika. Svet je zgrešen. Kako mi bo matematika pomagala rešiti problem homofobije? Saj jo razumem, saj jo računam, saj jo znam. Ne, ne potrebujem inštrukcij, niti ne. Matematika je nepomembna, se odločim.






Vlak pelje naprej in nebo je še vedno dokaj svetlo. Nekaj minut nazaj sem se vozila z mamo v avtu. Niti besedice nisva spregovorili. Toliko o dobrih odnosih. Toliko o postavljanju sebe v kožo drugega. Stiskam malega plišastega nosoroga. Hvala mama, ker nisi vprašala kje sem ga dobila. Ne bi te hotela prizateti z odgovorom; »Za rojstni dan. Od nekoga, ki mu je v bistvu mar.«






Sonce je bilo že nizko ob zemlji. Popolnoma oranžno, veliko in okroglo. Dober kontrast z medlo sivim nebom, iz katerega so zdaj več, drugič manj padale debele dežne kaplje. Pijem svojo kavo, grizljam svoj Bountey. Bountey je od marsa, se pravi da ga ne bi smela več jesti. Pri marsu delajo poskuse na živalih. 0,60€ sem prispevala v njihov proračun. Nekega dne se bom morala za dobro sebe in človeštva odpovedati celo siru. Upam, da bo to kmalu. Nažalost pri tem še nimam besede.
Vstanem, da bi nesla lonček kave v smeti. Ne zapazim jih. Človek, ki mi je prodal karto me pokliče nazaj in opomni na zmoto v mojem skoraj astigmatičnem vidu. Zahvalim se in nasmehnem. Nasmešek mi vrne. Vprašam se kaj je skrito pod oklepom ljubeznivosti moža, ki gleda ali so noge, na katerih počiva moj prenosni računalnik obute naslonjene na sedež.

Zbiram pogum za vse kar je in kar še pride. Poskušam zdržati v mučni tišini brnenja motorja. Sprašujem se če bo bolše. Pregledujem moj ugovor zoper negativno oceno iz kemije. Prižgem si glasbo. Crkuje mi leva slušalka. Živcira me. Igra komad za katerega imam občutek, da me bo še nekaj časa spremljal. Ko ga poslušam se počutim kot v pocukranem romantičnem Hollywoodskem filmu. In fak, všeč mi je.
Čakam petek. Nek surprise party za sweet 16. Z nekimi skrivnimi osebami, ki jim ne vem imena. Pričakujem kakšnen epic fail. Mogoče pozitiven epic fail. Malo me je že strah teh igric, ki se jih igrajo prijatelji za mojim hrbtom. Pozitiven strah.
Končno je tema. Malo odtavam z mislimi v stran. K steklenici Jägra pod milim nebom na kakšnem žuru kot v sedemdesetih. Mogoče osemdesetih. Ob vodi, z ognjem. Malo oddaljena, gledajoč zvezde. Prijetno opita. Ne kot zadnič. S prijetno družbo. Malce oddaljena od šiše, ki bi si jo veselo podajali vsi drugi.





Postaja Podmelec. Bom raje izračunala še kakšno razliko kubičnih korenov z desetimi ulomki. Dovolj sanjarjenja. Logika in čista realnost. Bo, kar pač bo.

Solata.

Poznaš nekoga, ki se ne zaveda da je zaljubljen, čeprav je očitno? Ali pa morda to zanika svetu? Sebi samemu? Ker mu je morda… Menda prepovedano?

Naj ti nekaj povem. Jaz jem solato s krompirjem in trdo kuhanim jajcem.

Pa tudi smejem se in jočem hkrati.

A ni smešno, kako nek človek pravi, da se že tako dolgo ni zaljubil? Kako vedno znova ponavlja, da ni še našel pravega/prave.

Žalostno da ne vidi, da je ta nekdo vedno ob njem. Ga spremlja. Povsod. Ves čas. Ne pomni dne brez njega/nje.

Likalnik za lase spušča čudne zvoke ob mojih nogah. Smejem se. Solata je skorajda neokisana. Neposoljena.

Moje allstarke so povsem uničene, tam na umazanem, zelenem tepihu. Take so mi tudi všeč.

Veš tisti filing, ko si popolnoma na tleh, pa te nekaj v trenutku razveseli? No, meni se je to zgodilo. Sedaj na vilice nabadam krompir in se na njem dušim. Od heheta. Od solza. Sprašujem se, če jočem od sreče ali se smejem od žalosti. Ja, tudi slednje pri meni velja. Rada se mučim, sem rahel mazohist.

Gledam posnetke, enega za drugim in se sprašujem kako ta človek ne vidi, ne opazi, da ljubi. Ne samo, da je zaljubljen. Da LJUBI. Morda me samo zavaja. Nasmehnem se. Morda pa zavaja samega sebe. Na licu še ena solza.

Mislim da krožnik pušča. Odmaknem roko in moj kazalec je poln olja. Ja, krožnik je najbrš razbit.

Ne da bi se odmaknila z roba postelje, krožnik odložim na rdečerjav les pianina. Tam je še poln kup DVDjev, risalni blok mačka Murija, paket Skittlesov, rumena španga za lase od Ute, modra barvica za oči (ki je btw pretrda in jo moram, če jo hočem nanesti, najprej za nekaj minut prisloniti na vroč likalnik za lase), aceton in deodorant.

Haha. Deodorant. Interna fora.

Aja pa še nekaj je. Soba štiristotriinosemdeset. Odprem škatljico gledam booklet. Koga imajo taki ljudje za norca? Mene ali sebe? Nas ali...?

Velika noč je en čisto primitiven praznik. Meso kruto ubite živali nositi k kupu blaznih vernikov, da bi ga poškropili z ohtakozelo blaženo vodo in naj bi uprizarjalo KRISTUSOVO TELO.

Hahaha. Veš kaj? Jaz sem solato pojedla. Naj tam gnijejo še par dni, tisti ostanki krompirja. Zdaj se bom spravila nad drugim kosom kinder jajca.

Življenje je kompleksno, če si ga ne vzamemo na lahek način. So trenutki, ko nam pač mora biti vseeno. Pozabiti na vse. Živeti sekundo.
Pa kaj bo tisti NMS. Ga boš že popravil ljubček. Izbrisan in pozabljen. Uživaj dokler si še mlad. Uživaj, dokler imaš obstoj. Kajkmalu, še prej kot bi lahko trznil z očesom, te lahko ni več.

Zakaj ljudje tega ne razumejo, ko divje in razvneto hitijo, ne da bi opazili vsega in še več. Ne se sprijazniti z življenjem. Posamezdnik LAHKO naredi spremembo.

Lebe die sekunde ajajaj…
In srečne popraznične trenutke.

P.S. Boš zadovoljen s tem kar si naredil danes, če se pod tvojo posteljo skriva morilec? Jaz bom. Ker sem mu pustila še nekaj krompirja. Ušla mu bom pa tako ali tako. Ker imam na tleh taveik ovitek od kinder jajca. Tako da bo zašumelo ko pride. Pa naj še kdo reče, da naj spravim sobo potem? Haha.

Itadakimasu.