V velikem prostoru se je odprla luč nad kristalnim lestencem, ki je visel nizko pod stropom. Lestenec je bil star. Nihče ni vedel njegove prave starosti ali izvora. Tam kjer se je povezoval z zidom je omet odstopal. Mogočni kristali so čarobno zanihali. Ni ga bilo človeka, ki je vedel kaj je povzročilo vibracije. Najmanjši od kristalčkov so udarjali eden ob drugega in ustvarjali sladko - grenko izzvanjujočo simfonijo. V dvorano je stopila oseba visoke postave. Krhko telo je svoje noge premikalo proti središču hale, Koraki so komaj oplazili tla. Blede dlani so oslabelo mahale izzda preohlapnih rokavov sive spletene volnene majice. Material je dodatno dražil rdečico na skritih notranjih straneh komolcev. Očesne zenice so bile razmazane - kot bi se rumenjak razlil po trdnem beljaku ob kuhanju jutranjega zajtrka. Piš vetra je uhajal skozi line gotsko oblikovanih oken in z žvižganjem ustvarjal dodatno sozvočje. Črnolasa podoba je obstala natanko pod lestencem. Glava se mu je zavrtela v polkrogu in z pogledom ostala na brezbarvnih kristalčkih, ki so se še vedno prerivali in ustvarjali melodijo. Nohti desne roke so popraskali modric polno nasprotno podlaket do te mere, da so rane začele krvaveti. Znamka hlač je bila nepomembna, ko se je jeans srečal z marmornatimi tlemi. Vidik se je pretrgal s stropa in se spogledal z praom dugih oči. Oči, ki so tako kot njegove izgubljale življenje. Nekoč sta oba para nosila lesk, sedaj pa zbledevata kot barve fresk okoli njega. Fanta je stisnilo v prsih, skoraj nevidna šarenica se je skrila za priprte veke. Glava se je začela pomikati v nedoločljivem ritmu v vse razpoložljive smeri. Kot bi se mu v glavi vrtela glasba, ki jo sliši samo on sam. Nasmehnil se je ob občutku vrenja krvi v svojem telesu. Kaj počne tukaj? Česa, kaj potrebuje, da bi mu tukaj lahko nudili? »Ti…« je zašepetal. Njegov glas je bil miren.Zazdelo se je, kot bi za trenutek bele kamnite oči švignile proti njemu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar