Bere. Bere komentarje. Pozorno. Boli ga glava. Od teh neumnih komentarjev še bolj. Ampak mu je vseeno.
Komentarji na pesem Brothers On A Hotel Bed:
___________________________________________________________________
Očiten pomen – razdalja, starost Komentatorr: Ram 6/10/09
Očitno je, da se metafora “brothers on a hotel” bed nanaša na platonično ljubezen, ki je v primiru bratstva nevtralna, vendar v primeru poročenega para to ni. Če preberemo to metaforo v seksualnem smislu, tako zelo zgrešimo poanto, da ta pesm dobi popolnoma drug pomen.
___________________________________________________________________
Cerkev Komentator: Nick Berrrrr 3/15/09
O tem smo govorili v cerkvi,
Mislim, da pesem govori o človeku, ki se je, ko je bil mlad, zelo rad zabaval vendar je sedaj odrasel in počasi dojema svet okrog sebe. Mislim tudi, da govori o paru, ki je zelo zaljubljen, vendar se odtujuje drug od drugega in se drži tega, da bo imel svoje življenje, ker noče biti ujet v razmerju.
___________________________________________________________________
Prelepa pesem. Komentator: chris 1/21/08
Mislim da pesem govori o tipu, ki je zrasel ne le odzunaj, ampak tudi odznotraj.
Oseba, katera je včasih bil, je še vedno nekje globoko v njem, ampak sam se je spremenil, saj so določene stvari v življenju prišle v napoto tako, da sedaj ne more več živeti življenja, kot ga je ponavadi. Oseba na katero se ta pesem nanaša se zaljubi v fanta o katerem govori na začetku pesmi, vendar se sedaj, ko počasi odrašča in je ta mali fantek v njem prikrit, počasi oddaljujeta eden od drugega.
Hoče, da se življenje obrne nazaj na to, kar je bilo in ne mara spremembe, ki ga je doletela. „like brothers in a hotel bed“ je metafora za njuno razmerje sedaj. Še vedno sta skupaj, vendar si nista več tako blizu, kot sta si bila nekoč. Eden od drugega sta oddaljena, kot je le mogoče. ( če bi spali v isti postelji kot vaš brat, bi spali kolikor se da proč od njega)
Postelja bi lahko bila simbol njunega razmerja. Vsak je na svojem koncu, sam, namesto da bi blia na sredini, skupaj.
Death cab for cutie mi je všeč, njihova besedila imajo pomen, s katerem se lahko povežem.
___________________________________________________________________
Samo teorija Komentator: lola 11/16/08
Mislim da vam besedilo do verza “Like brothers in a hotel bed” govori o tem, kako se določen človek zaveda nastale spremembe od človeka, ki je nekoč bil, ko je spoznal tistega s katerim je v razmerju, pa vse do danes. Ko poje, kako bi “osvobodil to kar sta spoznala” in v verzih “That even landlocked lovers yearn, For the sea like navy men,” s tem misli reči, da vsi hočemo nekaj drugega, ko določeno stvar nekaj časa imamo oziroma ko določeno osebo dobro spoznamo.
Razvidno je, da je osebo, katero pesem opisuje, strah, da se ga ljubljena oseba naveliča, ker se je spremenil.
Precej očitno gre res za STRAH, da ga po določeni dobi časa njegov “ljubimec” nebo o več maral, da se bo naveličal razmerja, ter da bo prišlo do nerodnega občutka dveh bratov, ki spista na isti postelji. Občutek, da ti ni odveč spati poleg, ker te za osebo skrbi, vendar sramu, saj do nje ne čutiš več tiste bližine
___________________________________________________________________
Ura kaže 16:45.
„Kaj delaš?“ Ne obrnem se. Vem kdo sprašuje.
Glavo nežno nasloni na mojo ramo in pozorno prebere. In potem prebere še enkrat.
Vpičil se je v ENEGA od teh komentarjev na zaslonu. V to sem bil prepričan.
Na svojem licu začutim, da so se mu kotički ust privzdignili.
Gledam v tipkovnico.
„Zdi se mi kot da sem edini ki razumem,“ tiho rečem. Zveni bolj kot vprašanje namesto stavek?
Tega nevem.
Umakne brado od mojega vratu. Obrne vrteči se stol v svojo smer.
Gledam v prste, ki se prepletajo v mojem naročju. Počepne.
„Poglej me,“ mi reče. Čutim pogled njegovih oči.
Svoje roke položi na vrh mojih, ko začnem pokati členke.
Končno ga pogledam. Odkimuje mi, grizujoč v spodnjo ustnico.
Iztegne desnico in me z poboža po laseh.
Še vedno se njegova glava počasi premika levo in desno.
Dlan mu nato postoji na mojem licu.
„Vstani.“
Začudeno storim kar mi je bilo naročeno. Tudi on vstane z mano.
Uporabi še drugo roko, da objame moj obraz.
„Je to, to? Misliš, da je napak?“
Kako prosim?
„Napak? Kaj pa govoriš? Tukaj ni nič narobe.”
Žalostno se nasmehne in mi odkimuje.
Spet maha z glavo od vzhoda proti zahodu.
Mahnil bi ga, samo da bi svojo neumno glavo držal pri miru.
Odkimam še jaz in ga odrinem od sebe.
„ Ne verjameš v naju!? MISLIŠ Misliš, da sva midva tista, ki sva napačna?! Ni res! Napačno je mišljenje! Njihovo mišljenje. Njihovo in tvoje,“ se derem in divje maham z rokami.
Predem se zavedam sem v njegovem objemu. Trdnem, kot ni še nikoli.
„Ti ljubiš samo sam sebe! Dvomiš v mene,“ rečem besno in se skušam iztrgati iz njegovega objema.
„Nisem mislil tako,“ mi zašepeta v uho.
„Samo dejstvo sovražim. Dejstvo, da sva to ljubezen spoznala šele pred kratkim,” doda.
Čudno pogledam. “Pred kratkim? Kaj je s tabo… Tri leta… Kaj te je prijelo?”
Preneham se upirati njegovemu oprijemu. Naslonim roke na njegov tresoči hrbet.
Hilpa.
“Kaj je narobe?” začudeno vprašam.
Odmakne se. Solze dero po njegovem prelepem obrazu.
Gleda v rano na levem kotu mojega čela.
To je nastalo pred dvema tednoma.
Padel sem po kurčevih stopnicah.
Ker sem kurčevo neroden.
In zdaj me kurčevo boli glava.
Že dva tedna.
„Ljubim te,“ mi nato reče. Tako iskreno, ga še nikoli nisem slišal govoriti.
Poljubi me. Nežno. Tako zelo nežno, kot bi mi na čelu maloprej lahko prebral opozorilo, da sem lomljiv.
Vrnem poljub. Strastno. Pozabim na prepir. Ne vprašam ga zakaj joče.
Naslonim se nanj. Počasi hodiva nazaj.
Porinem ga na črn usnjen kavč za nama. Sesede se.
Razkoračim se in se mu vsedem v naročje obrnjen proti njemu.
Poljubim ga. Ni več znakov nežnosti.
Skozi ustnici spustim, da mi uide jezik. Vse kar ostane je samo še strast.
Prsti mi iz njegovih prsi zdrsijo na svoje kjer začnejo počasi odpenjati gumbe majice.
On se nepričakovano umakne. Glavo da v starn in poprime za moje roke.
„Ne moreva,“ reče potihoma.
Gledam ga izbuljenih oči. Nekaj je narobe. Grozno narobe. On nikoli ne zavrne.
Zasliši se zvok telefona. Zvoni in zvoni.
Čez nekaj časa vstanem. Še vedno zvoni. Ne oglasim se.
Tudi on vstane. Počasi in negotovo. Gleda v mojo smer.
Odzivnik.
„Dober dan.“ Pozdravi nizek moški glas. „Rekli ste, da boste danes doseglivi ves dan, tako sem poklical. Rad bi povedal le, da smo ponovili preiskave. Žal vam moram sporočiti, da...“
Pri telefonu je bil hitreje, kot bi lahko izgovoril njegovo kratko ime.
„Prosim?“ je tiho rekel v slušalko. Skušal je uravnati svoje dihanje.
Nič mi ni bilo več jasno. In tako je stal dobrih 15 sekund, preden je pokimal.
Kimajoč je s pritiskom tipke prekinil povezavo.
S stisnjenimi ustnicami in nagubanim čelom.
“Kaj je bilo to? Kakšne preiskave?”
Naenkrat je močno udaril po omari na kateri se stal stacionarec.
„Pizda.“ Je rekel hlipajoč in trdno zatisnil oči.
„Strašiš me... Povej mi kaj je narobe?“ Res me je bilo strah. Nekaj je narobe. Grozno narobe.
Prijel se je za čelo in svoj obraz obrnil od mene.
„Za božjo voljo mi boš že enkrat povedal kaj se dogaja…“
„JA,“ se je zadrl in se obrnil proti meni. Naredil je dva hitra koraka in me trdno prijel za nadlahti.
Hitro je popustil prijem in pogledal nekam v zrak, mežikajoč, da ne bi pustil solzam proste poti. „Se spomniš pred dvema tednoma, ko si padel po tistih stopnicah...?“
Prikimam.
„Na CT-ju so... No tam so... Nekaj so odkrili...“
Nemo gledam v njegov obraz.
Oči, popolnoma enake mojim, me polne solz gledajo nazaj.
Nasmehnem se.
„Prerasel me boš,“ mu mirno rečem, saj se zavedem, da sva na točno enaki ravnini.
Otopel sem. Objame me.
„Vredu bo. Prisežem ti, vredu bo.“
Gledam v prazno. Počasi dojemam. Zazvoni pri vratih. Noben ne reče naprej.
„Hej vidva! Smo se zmenili, da se danes dobimo, al ne?“ reče prvi zanani glas.
“Stari, pa kje sta vidva?“ z enako mero nestrpnosti doda drugi, enako poznan.
Vstopita najina prijatelja. Nemo gledata prizor.
Bravo! En aplavz! Pravi spektakel!
Kar dajte, objemajte me, bulite! Tolažite, jokajte namesto mene!
Tisti z očali prime tistega z daljšimi lasmi za ramo.
Nato odideta.
On me pa še vedno drži. Tako močno da že boli.
Besede tolažbe si šepetaje iščejo pot, do mojih možganov.
Mojih bolanih možganov.
Nasmehnem se.
Razumem. Dovolili si je povedati, da bom umrl.
Smejem se v zahajajoče decembrsko sonce.
Rdečkasto oranžna barva naju zajame.
“Ljubim te,” mu rečem in trdno stisnem blago njegove veliko preširoke majice.
Kako že gre? Zapojem.
„You may tire of me as our December sun is setting
'Cause I'm not who I used to be.”
“Pri tej ljubezni ti prisežem, da nama bo uspelo.”
In postalo je toplo, kljub temu, da so mrzle snežinke zunaj padale na zaledenela tla pred najnim stanovanjem.
Ekran je bil še vedno odprt.
___________________________________________________________________
Brata sta ključni odgovor Reviewer: Me 7/8/09
Vidim zakaj bi ljudje lahko to gledali kot homoseksualno razmerje, jaz tega ne gledam na tak način... Ni veliko mož, ki bi odprto izrazili svoja poželenja do svojega lastnega brata. Enak spol ali ne, zdi se mi da je to nekaj še bolj tesnega in stvari ne moremo več označevati s istospolno usmerjenostjo… To niti nima več velikega pomena. Lahko rečete, da sem stvar vzela preveč dobesedno, ampak sedaj se mi poraja vprašanje; zakaj bi vzeli preostali del besedila dobesedno, tegale zadnjega pa ne? Taboo? Zame ne. Ljubezen? Zame ja.
Objavljeno ob 14:46
___________________________________________________________________
Ni komentarjev:
Objavite komentar