Bdim. Včeraj ob istem času sem že vse vedela. Včeraj ob istem času še nisem… Recimo temu bila v takem stanju kot sem danes. Danes je huje. Danes je praznina večja.
Čakam, čeprav vem, da je preteklo že preveč časa. Ponavadi računam povprečje časa tvojih poslanih sporočil, veš? Včeraj je bilo 7.6 minute.
Vem, da nisem prejela tistih zadnjih besed. Mogoče bi pomenile življenje. Vem, da je neumno, pa vendar še ne spim. Nekajkrat sem že ugasnila in prižgala računalnik.
Medtem, ko sem se včeraj tresla pod odejo, danes berem. Berem in ne neham. Najprej berem spomine. Neumne pogovore. Nato pa tiste tvoje zapisane besede. Zgodbo napisano v tretji osebi, čeprav v njej govoriš o sebi. Resnično zgodbo, kar je še bolj smešno. Vajini imeni. Nespremenjeni. Taki kot sta. Vedno, ko preberem znova, mi je bolj šaljivo. Vrjetno prav zato ne boli. Ker ne dojamem, da je realno. Zakaj je zaupanje med nama tako veliko?
Moja postelnjina še vedno ne zazna vibracij iz telefona, ki si jih tako želim začutiti. Morda se tebi ne zdi nič. Vem, res ne bi nič spremenilo. »Vse je že fucking povedano.« Ampak meni bi pomenilo vse.
Tudi, če bi bil še en brezvezen oprosti. Tudi če bi bilo le še eno neumno vprašanje, če te sovražim. Ne morem te sovražit, čeprav bi te morala, hotela. Pa saj to tako že veš, zakaj potemtakem že dvanajstič v zadnjih dveh dneh to vprašuješ? Naj ti pa povem slabo novico. Če bi bil to film, bi te gledalci ne imeli radi. Vsaj, če bi videli tudi sceno tiste sobote.
Hočem misliti, da si le naivna oseba, ki je tudi sama žrtev. Mogoče temu tudi je tako. Delno. A nikakor v celoti. Razmišljam, kaj bom rekla jutri pred drugimi. Da mi je nekaj mi je padlo v oko, najvrjetneje.
In spet ugasnem in prižgem računalnik.
Preprosto ne morem spati in loteva se me vročica. Minute tečejo in sprašujem se, če ti je res tako zelo žal. Zna biti, da ti je res. Ampak ne za svoja dejanja, ne. Žal ti je samo za posledice. Končno je prav tako, veš? Navsezadnje nisem jaz tista, ki je rekla, da med nama ni bilo obljub. Všeč mi je definicija tega, kakšni bi bili tvoji občutki, če bi bila jaz na tvojem mestu in obratno. Če bi bila jaz tista, ki bi ti povedala vse to, kar si ti meni. Nevem kaj se ti prepleta po glavi.
Pomislim, da bodo v kratkem med nama spet ti kilometri. Kakor bi bili oni krivi za prepad.
Hočem, da se vrneš nazaj.
Da pustiš, da ti vzame še vse tisto, kar še ni. In pustiš vse kar je tukaj za sabo. Ker, saj veš… Med nama ni bilo obljub. Če se sprašuješ, ali s s tem strinjam, bom rekla ne. Ampak ti nisi jaz in jaz nisem ti. Sprejemaš svoje odločitve. Samo ti veš, kaj hočeš storiti s seboj. Če se hočeš popolnoma prepustiti. Samo ti veš kaj čutiš, čeprav praviš, da še tebi to ni popolnoma jasno.
Nočem, da se vrneš nazaj.
Nevem sploh zakaj. Vrjetno, ker vsaka moja noč ne bo več minevala v razmišljanju, da mogoče razmišljaš o tem, če razmišljam o tebi, ampak v razmišljanju, da že dolgo ne razmišljaš v svoji postelji postelji ampak v... Razmišljala bom, če res počneš vse te stvari, ki nočem, da se prepletajo po moji glavi. Ker sem jaz tista, ki hoče biti tam s teboj.
Dela mi slabo, čeprav nisem jedla. To me živcira. Počutim se kot v filmu. Niti komadi, ki so me prej pomirjali, me ne pomirijo več. Ravno to je od vsega najhuje. Še vedno brskam po seznamu glasbe in iščem. Premikam se. Naprej, nazaj, naprej nazaj in tipkam. Počutim se izčrpano, čeprav nisem storila ničesar. Skoraj cel dan sem preležala in gledala v strop. Razmišljujoč. Ja, razmišljala sem.
Vem, da sem ti nekoč rekla, da ne razmišljaj preveč. Da vsaj enkrat za spremembo ravnaj insinktivno. Sedaj obžalujem. Oprosti da sem ti to kdaj predlagala. Ne bi smela narekovati tvojega življenja. Po drugi strani pa, če ti je to všeč, potem s tem nikar ne prenehaj. Ne bom spreminjala dejstev svojih dejanj.
Nikoli, ampak res nikoli ne imej take izventelesne izkušnje, da pozabiš na bolečino. Razpraskala sem si nadlaket, pa sploh ne vem kdaj. Malo peče. Vrjamem, da še zdaleč ne toliko, kot je tebe ob... Saj veš… Tistem. Ampak več ne bom rekla, da ne bi kdo kaj posumil. Potem bi namreč najebala ravno tebe in nočem te videti v solzah, čeprav ti vsaj eno privoščim. Bo delala družbo mojim.
Sprašujem se zakaj sploh jočem.
Tista oseba, ki bi bila, po tvojih besedah tako zelo prezirana, če bi jo s takimi očmi, kot jo vidiš sedaj ti, videla jaz… Ne poznam je, pa vendar se obrnem za vsako, ki se mi zdi da bi ji bila podobna in jo proseče pogledam. Ne prezirljivo, niti jezno. Samo proseče. Mogoče prestrašeno. Saj ni v njeni krivdi, vse to dogajanje. Je le nevidna prepreka, katera menda ve za mene, ravno tako, kot jaz vem zanjo. Samo, da je stvar tako zelo drugačna v njenih očeh. Sprašujem se, če se bova s to osebo kdaj srečali. Sprašujem se, kaj mi bi povedala. Sprašujem se, če bi me sovražila, če resnično ve vse.
Se tudi ti vrtiš pod nekaj plastmi oddej, brez obleke in se treseš v misli, da ta tvoja oseba misli na nekoga drugega? To bi pomenilo neskončen osemmiljardni kotnik. A ne drznem si reči, da bi bil ljubezenski.
Spet prižgem in ugasnem računalnik.
Z dlanmi si manem obraz in se tiho sprašujem zakaj. Najraje bi ti storila isto, videla tvoj odziv. Pograbila bi nekoga. Ne bi mi bil važen obraz. Niti staz. Saj bi bilo tako vseeno. S tem bi stvar vodila do popolnega uničenja. Razlika je med ljubim te in rad te imam. To sem morala prestajati kar nekaj časa, vsak najin pogovor. Veš kaj hočem s tem povedati, kajne?
Upam samo, da tega ne prebere tvoja oseba. Oziroma ja, kar naj prebere. Ampak naj si misli, da je vse to le fikcija. In če ji bo vseeno jasno, zakaj se gre, potem naj pa svojo jezo spravi name, ne pa nate.
Ker še vedno drži ta moja ena in edina resnica.
Raje vidim, da trpim jaz sama, kot pa da trpiš ti.
Mogoče pa sva si s to osebo bolj podobni, kakor predvidevam. Vprašanje je, kdo je nočna lučka, brez katere otroci ne morejo spati in kdo tisti komar, ki se okrog nje vrti in nemo opazuje kam bo pičil. Iz kje bo pritekla kri.
In kri teče..
Ali najine neumnosti s tem odpadejo? Tega si ne želim. To je ena redkih stvari, ki naju je držala skupaj, pokonci. Pogovor je tako ali tako vedno zahajal v to eno smer, če ni tekel v tisto drugo, o tistem enem in edinem človeku, ki je bil najin skupni interes. Res nočem, da to izpluhti, čeprav je vrjetno tvoja želja obratna. In jaz jo spoštujem. Ker virtualno varanje ne pride v poštev. Glej ga zlomka, kdo to pravi. Tisti, ki se prevaranega počuti, pa se ne bi smel.
Ker obljub med nama ni bilo.
Sedaj vem, kako se počuti, tisti najin skupni interes psihično. Ti pa veš kako se fizično.
Ne skrbi, počasi bom zbrisala vse. Vem, da tako hočeš. SMSji ne obstajajo več. Sledili bodo pogovori preko spleta. Počasi bodo tudi tisti pravi le težki spomini na brezkrbno preteklost.
Prekleta naj bodo vsa nadalnja naključna srečanja.
Da ne pozabim. Se spomniš večera, ko je v tvojem SMSju pisalo, o nekem maščevanju? Vem, da je bilo mišljeno na drugačen način, ampak sedaj naj ti ponosno sporočim, da je tvoje maščevanje doseženo.
Vem, da ti je mar vsakega datuma, vseh prekletih obletnic, ki se ti zdijo pomembne. Pozabi jih. Vem, da to hočeš, nekje globoko v notranjosti. Ne sprašuj, če to hočem jaz. Moj odgovor bo vedno ne. Le stori. Bom že jaz uredila, da tudi tisti, ki so bili nekega popoldneva tudi napisani, zbledijo. Da bodo tudi tisti vrezani v les, poravnani z ploskvijo.
Bom že jaz poskrbela, da bo vse skupaj le čudno prijatelstvo z dopustki.
Ker na prijateljstvo lahko vseeno še upam, kaj ne?
Še vedno ti lahko stojim od strani. Kot sem ti takrat, več kot leto nazaj. Takrat, ko tega vsega še ni bilo.
Your lipstick... His collar.. Don't bother Angel... I know exactly what goes on...
Ni komentarjev:
Objavite komentar