Solata.

Poznaš nekoga, ki se ne zaveda da je zaljubljen, čeprav je očitno? Ali pa morda to zanika svetu? Sebi samemu? Ker mu je morda… Menda prepovedano?

Naj ti nekaj povem. Jaz jem solato s krompirjem in trdo kuhanim jajcem.

Pa tudi smejem se in jočem hkrati.

A ni smešno, kako nek človek pravi, da se že tako dolgo ni zaljubil? Kako vedno znova ponavlja, da ni še našel pravega/prave.

Žalostno da ne vidi, da je ta nekdo vedno ob njem. Ga spremlja. Povsod. Ves čas. Ne pomni dne brez njega/nje.

Likalnik za lase spušča čudne zvoke ob mojih nogah. Smejem se. Solata je skorajda neokisana. Neposoljena.

Moje allstarke so povsem uničene, tam na umazanem, zelenem tepihu. Take so mi tudi všeč.

Veš tisti filing, ko si popolnoma na tleh, pa te nekaj v trenutku razveseli? No, meni se je to zgodilo. Sedaj na vilice nabadam krompir in se na njem dušim. Od heheta. Od solza. Sprašujem se, če jočem od sreče ali se smejem od žalosti. Ja, tudi slednje pri meni velja. Rada se mučim, sem rahel mazohist.

Gledam posnetke, enega za drugim in se sprašujem kako ta človek ne vidi, ne opazi, da ljubi. Ne samo, da je zaljubljen. Da LJUBI. Morda me samo zavaja. Nasmehnem se. Morda pa zavaja samega sebe. Na licu še ena solza.

Mislim da krožnik pušča. Odmaknem roko in moj kazalec je poln olja. Ja, krožnik je najbrš razbit.

Ne da bi se odmaknila z roba postelje, krožnik odložim na rdečerjav les pianina. Tam je še poln kup DVDjev, risalni blok mačka Murija, paket Skittlesov, rumena španga za lase od Ute, modra barvica za oči (ki je btw pretrda in jo moram, če jo hočem nanesti, najprej za nekaj minut prisloniti na vroč likalnik za lase), aceton in deodorant.

Haha. Deodorant. Interna fora.

Aja pa še nekaj je. Soba štiristotriinosemdeset. Odprem škatljico gledam booklet. Koga imajo taki ljudje za norca? Mene ali sebe? Nas ali...?

Velika noč je en čisto primitiven praznik. Meso kruto ubite živali nositi k kupu blaznih vernikov, da bi ga poškropili z ohtakozelo blaženo vodo in naj bi uprizarjalo KRISTUSOVO TELO.

Hahaha. Veš kaj? Jaz sem solato pojedla. Naj tam gnijejo še par dni, tisti ostanki krompirja. Zdaj se bom spravila nad drugim kosom kinder jajca.

Življenje je kompleksno, če si ga ne vzamemo na lahek način. So trenutki, ko nam pač mora biti vseeno. Pozabiti na vse. Živeti sekundo.
Pa kaj bo tisti NMS. Ga boš že popravil ljubček. Izbrisan in pozabljen. Uživaj dokler si še mlad. Uživaj, dokler imaš obstoj. Kajkmalu, še prej kot bi lahko trznil z očesom, te lahko ni več.

Zakaj ljudje tega ne razumejo, ko divje in razvneto hitijo, ne da bi opazili vsega in še več. Ne se sprijazniti z življenjem. Posamezdnik LAHKO naredi spremembo.

Lebe die sekunde ajajaj…
In srečne popraznične trenutke.

P.S. Boš zadovoljen s tem kar si naredil danes, če se pod tvojo posteljo skriva morilec? Jaz bom. Ker sem mu pustila še nekaj krompirja. Ušla mu bom pa tako ali tako. Ker imam na tleh taveik ovitek od kinder jajca. Tako da bo zašumelo ko pride. Pa naj še kdo reče, da naj spravim sobo potem? Haha.

Itadakimasu.