Zakaj se je nekaterim ljudem včasih tako težko postaviti v položaj drugih? Jaz sem se brez problema postavila v vlogo tipa, ki me je pred nekaj minutami vprašal, če avtomat na železniški postaji meče ostanek kovancev. Tip, ki je bil nedvomno gej. Po tonu njgeovega glasu sem ugotovila, da ni dominanten v razmerju, po H&M vrečki, ki jo je nosil v roki pa, da je moj današnji stil popolnoma zgrešen. Vprašala sem se kakšno življenje vodi, ko so mi v glavo stopile slike iz nedavno pogledanih večernih poročil. »Normalni ljudje«, ki po zidovih pišejo »smrt pedrom« amapk v bistvu sami živijo v zatiskanju oči, zaprti v svoje omare. Ne le kot bi jih bilo strah razkritja, temveč življenja, ki za tem pride. Kot bi jih bilo strah ljubezni. Le iščite svojo Narnijo. Mogoče bo prišel dan, ko boste odkrili da je za čarobni svet treba samo odpreti vrata, ne pa tavati v neskončni temi po želenem odkritju, ki ne bo nikoli nastopilo.
Ura je petnajst čez enaindvajsteo. Tipu številka dva nekaj sedežev naprej zvoni telefon. Po pogovoru končno izvem kdaj približno bom na cilju. Pol enajstih, pravi. Sonce še ni popolnoma zašlo. Razmišljam o nekaterih stvareh, ki so površinsko pomembne, globoko v sebi pa se zavedam, da so popolnoma irelevantne. Gana vodi Ameriko, se veseli tip. 1:0 je. Razmišljam, kako bi blio bolje, da bi v roke vzela zvezek matematike, nadaljevala kjer sem ostala danes zjutraj in se preselila v drugi sklop učbenika. Svet je zgrešen. Kako mi bo matematika pomagala rešiti problem homofobije? Saj jo razumem, saj jo računam, saj jo znam. Ne, ne potrebujem inštrukcij, niti ne. Matematika je nepomembna, se odločim.
Vlak pelje naprej in nebo je še vedno dokaj svetlo. Nekaj minut nazaj sem se vozila z mamo v avtu. Niti besedice nisva spregovorili. Toliko o dobrih odnosih. Toliko o postavljanju sebe v kožo drugega. Stiskam malega plišastega nosoroga. Hvala mama, ker nisi vprašala kje sem ga dobila. Ne bi te hotela prizateti z odgovorom; »Za rojstni dan. Od nekoga, ki mu je v bistvu mar.«
Sonce je bilo že nizko ob zemlji. Popolnoma oranžno, veliko in okroglo. Dober kontrast z medlo sivim nebom, iz katerega so zdaj več, drugič manj padale debele dežne kaplje. Pijem svojo kavo, grizljam svoj Bountey. Bountey je od marsa, se pravi da ga ne bi smela več jesti. Pri marsu delajo poskuse na živalih. 0,60€ sem prispevala v njihov proračun. Nekega dne se bom morala za dobro sebe in človeštva odpovedati celo siru. Upam, da bo to kmalu. Nažalost pri tem še nimam besede.
Vstanem, da bi nesla lonček kave v smeti. Ne zapazim jih. Človek, ki mi je prodal karto me pokliče nazaj in opomni na zmoto v mojem skoraj astigmatičnem vidu. Zahvalim se in nasmehnem. Nasmešek mi vrne. Vprašam se kaj je skrito pod oklepom ljubeznivosti moža, ki gleda ali so noge, na katerih počiva moj prenosni računalnik obute naslonjene na sedež.
Zbiram pogum za vse kar je in kar še pride. Poskušam zdržati v mučni tišini brnenja motorja. Sprašujem se če bo bolše. Pregledujem moj ugovor zoper negativno oceno iz kemije. Prižgem si glasbo. Crkuje mi leva slušalka. Živcira me. Igra komad za katerega imam občutek, da me bo še nekaj časa spremljal. Ko ga poslušam se počutim kot v pocukranem romantičnem Hollywoodskem filmu. In fak, všeč mi je.Čakam petek. Nek surprise party za sweet 16. Z nekimi skrivnimi osebami, ki jim ne vem imena. Pričakujem kakšnen epic fail. Mogoče pozitiven epic fail. Malo me je že strah teh igric, ki se jih igrajo prijatelji za mojim hrbtom. Pozitiven strah.
Končno je tema. Malo odtavam z mislimi v stran. K steklenici Jägra pod milim nebom na kakšnem žuru kot v sedemdesetih. Mogoče osemdesetih. Ob vodi, z ognjem. Malo oddaljena, gledajoč zvezde. Prijetno opita. Ne kot zadnič. S prijetno družbo. Malce oddaljena od šiše, ki bi si jo veselo podajali vsi drugi.
Postaja Podmelec. Bom raje izračunala še kakšno razliko kubičnih korenov z desetimi ulomki. Dovolj sanjarjenja. Logika in čista realnost. Bo, kar pač bo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar